Trumpov boj s pozitivno diskriminacijo

Dr. Andreju Umeku dolgujem zahvalo, saj mi je s prispevkom, objavljenim 16. avgusta, odprl moje (sicer slepe) oči in nam razkril resnico, kakšen družbeno subverziven konstrukt je tako imenovana »pozitivna diskriminacija«. Zdaj vem, da sem bil dejavno vključen v neverjetne grdobije in ni pomembno, ali je bilo to zavestno ali pa sem bil zaveden.

Trumpov boj s pozitivno diskriminacijo

Javno se torej izpovedujem, da sem mnogo dobrega opustil in slabega storil, za kar se kesam in pričakujem odpuščanje.

Še kot predsednik SSI v ZDSSS (skupine slepih in slabovidnih intelektualcev v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije) sem v času ministra Ropa dosegel vrsto ugodnosti za dijake in študente invalide.

Vstopni prag (dohodek na člana družine) je bil zanje znatno ugodnejši. Vsak član družine invalid (tudi kandidat sam) je štel za dva, kar je dohodek na člana še dodatno znižalo. Štipendije so bile zanje precej višje, imeli pa so še druge ugodnosti. Uredil pa sem jim tudi privilegije pri študentskih sobah, ki so jim bile praktično zagotovljene. Lahko so izbirali lokacijo študentskega doma in celo sostanovalca. O njihovi očitni privilegiranosti ne gre izgubljati besed in časa. Naštel pa bi lahko še precej več primerov.

Delovanja pa nisem omejil le na domovino, ampak se je razširilo na cel svet. Leta 2007 me je poklical neki gospod iz Velike Britanije. Zanj nisem še nikoli slišal in pojma nimam, od kod mu moje ime in telefonska številka. Po kratkem klepetu (najbrž za oceno moje angleščine) je prešel in medias res in me povprašal, ali bi bil pripravljen sodelovati pri pogajanjih z WIPO o olajšavah za slepe in slabovidne.

World Intellectual Property Organization – Svetovna organizacija za intelektualno lastnino je varuh avtorskih pravic. V večini držav tega sveta je bilo treba za pretvarjanje zaščitenih del v slepim dostopne oblike plačati odškodnino, pretvorbe pa se ni smelo širiti izven meja države. Slovenska zakonodaja je sicer poznala izjemo, a je bila formulirana (namenoma?) tako dvoumno, da je knjižnica slepih ves čas delovala na robu legalnosti in bi jo lahko država vsak hip ukinila.

Nekoč se je na ZDSSS pojavil takratni podpredsednik Sazorja z zahtevo, da jim plačamo okoli 15.000 do 20.000 evrov odškodnine letno, njegov odvetnik pa je govoril kar o 120.000 do 150.000 evrov odškodnine. Če se ne motim, je bila celotna vsota za delovanje knjižnice slepih takrat kakšnih 90.000 evrov letno!

Pogajanja z WIPO so napredovala zelo počasi. Kakšnih pet let je trajalo, da smo decembra 2012 prišli do skupnih stališč in bili prepričani, da bosta sledila le še slovesen podpis pogodbe in šampanjec na diplomatski konferenci o avtorskem pravu junija v Marakešu. A januarja 2013 so ameriški producenti preklicali vse dogovorjeno in izničili pet let naporov. Dojel sem, da avtorska zakonodaja ne ščiti avtorjev, kot sem si naivno predstavljal, ampak nosilce avtorskih pravic.

Lastniki, torej nosilci teh pravic, pa so večinoma producenti, založniki itd., ki od ustvarjalcev pravice odkupijo za majhne denarje. Tem tako ostane le »za špricer«, nosilci pa odkupljene pravice nato materializirajo v velike dohodke, športne terence, jahte, zasebna letala, vile … Začeli smo znova, ponovili petletno pot, na marakeško konferenco pa so naši predstavniki odšli v popolni negotovosti. Pogajanja so se tam vlekla po cele dneve in noči, celo prek poteka roka za podpis.

A v noči po tem roku (27. 6. 2013) se je zgodil »čudež v Marakešu«: podpis marakeške pogodbe o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja. Ta je skoraj v celoti upoštevala naše predloge. Pretvarjanje del v dostopne formate je odtlej oproščeno plačevanja odškodnine, ta dela pa lahko krožijo tudi prek meja.

Februarja istega leta pa se je zgodila še ena velika grdobija, saj smo predstavniki Evropske zveze slepih uspeli naplahtati evroposlance, da je nujno pri neki uredbi sprejeti naš amandma o obvezni vgradnji sistema Avas v vsa tiha motorna vozila.

Podlaga je bil podatek, da pri počasni vožnji tihih vozil (zaviranje, zavijanje, parkiranje, speljevanje …) prihaja do 100 odstotkov več nesreč, katerih žrtve so predvsem slepi, slabovidni in starejši. Avas – Audio Vehicle Alerting System – naj bi pri njihovi vožnji pod 40 km na uro generiral dovolj zaznaven zvok, ki bi opozarjal, da je v bližini vozilo, ki zavija, speljuje itd. Večletno lobiranje se je uspešno sklenilo z menda najvišjim številom glasov »za« v parlamentu EU.

Po pismu dr. Umeka sem spoznal, kakšne grdobije sem počel ali pri njih sodeloval. Naše rabote so uspevale tam, kjer zaradi dolgoletnega totalitarizma prevladuje »amorfna masa« državljanov. Ni pa jasno, zakaj so tako pokvarjene pobude našle plodna tla v nesporno demokratičnem zahodnem svetu, kjer je bilo državljanom, v nasprotju z nami, vedno jasno, kaj je prav in kaj ne.

Za svoje grehe in povzročeno zlo se torej javno in iskreno kesam in upam, da mi bo odpuščeno.

A črv totalitarizma očitno vztraja v meni in tiho gloda: kaj pa, če je tudi Fulbrightova štipendija le neka (sicer spretno prikrita, a vendarle) oblika pozitivne diskriminacije?

***

Tomaž Wraber, Ljubljana