Ugrizi grobosti

Renata Salecl je prevzela naslov svojega premisleka po besedni zvezi »rage bite« za leto 2025, ki jo je izbrala ustanova Oxford University Press. Ta izraz pomeni »ugriz jeze«.

Pojav razlaga s spremembo socializacije v zadnjih petdesetih letih. Označuje jih kot transgresijo, prekoračitev dosedanjih socialnih, kulturnih in etičnih norm. Takšna prekoračitev vodi do nizke ravni komunikacijske kulture in po Vezjaku celo do politične nekulture v svetu in pri nas.

Doba neoliberalizma je doba navidezne promocije individualizma uspešnih posameznikov. To je vprašljivo, ker sloni na pogosto brezobzirni tekmovalnosti. Pri tem trpita medsebojno sožitje in sodelovanje. Višji gospodarski standard je omogočil razne tehnične in materialne olajšave.

Ljudem ni bila več najpomembnejša nujnost preživetja, ampak priložnost nakupa dobrin po ugodnih cenah. Medsebojne odnose so začeli usmerjati in celo nadomeščati vloge zakonskih partnerjev (in staršev in učiteljev v odnosu do otrok) razni vplivneži, sledilci in upravitelji življenja.

Namesto dolgoročnega načrtovanja družbenega in osebnega življenja so nastale bližnjice do uspeha. Tako se je prepad med materialnim bogastvom razvitega sveta na eni strani in revščino nerazvitega sveta ter regij znotraj nerazvitega sveta še poglobil. To je posledica svobode kapitala, ki izumlja nove oblike zatiranja revnih. Dolgo časa nismo vedeli, da takšna zunanja svoboda še ne pomeni notranje, sebstvene oziroma duševne osvoboditve. Sedaj pa tudi revni, nerazviti svet ne občuduje več razvitega.

Iluzija, da že pomembni drugi v vlogi kapitala delujejo za naše dobro, je minimalizirala vlogo temeljite, kritične in dolgoročne vloge avtorefleksije. Trgovci že kar sami izberejo tako imenovane najboljše dobrine za nas. Mi se zanje samo še hitro odločimo. Nemalokrat se zdi, da v smislu navidezne potrebe po izključno hitrih odločitvah »posluje« tudi umetna inteligenca.

S koncem evropskega razsvetljenstva se je izgubila bistvena vloga intelektualne aristokracije. Šele Kahneman, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, je pokazal življenjsko pomembno razliko med počasnim mišljenjem, ki je potrebno za iskanje pravih, dolgoročno pomembnih rešitev v zapletenih, konfliktnih svetovnih, lokalnih in (med)osebnih situacijah, in hitrim mišljenjem, ki je najbolj ustrezno vsakdanjim, rutinskim situacijam.

Vprašljivost avtokratske sugestije je v tem, da še neznane ponudbe prikazuje, kot da so priznano pozitivne. Avtokrati preslišijo strokovne protiargumente, ker ne trpijo ugovorov. Tega stanja tudi Unescova razglasitev 14. januarja za svetovni dan logike ne more spremeniti, ker je večina ne razume kot spodbude za razvoj kritičnega mišljenja.

Dialog je možen, kadar sta obe strani potrpežljivi, zaupljivi in spoštljivi druga do druge. Vsebinsko mišljenje vsebuje takšno ali drugačno logiko kot način formalnih pravil in sklepanja. Logika nam pomaga pri razlikovanju resnice in zmote kot napačnega sklepanja.

V prevladujoči avtokratski praksi z nizko komunikacijsko kulturo ljudje proglašajo za laž vse, s čimer se ne strinjajo. Poslužujejo se provokacij in osebnih diskvalifikacij, redukcije določenih trditev na absurd. Saleclova poudarja pomen vljudnega vedenja. Z nevljudnostjo kršimo tudi etične norme dobrega ravnanja. Vse to je reaktivno, ne pa proaktivno vedenje.

Iz avtoričinih primerov je razvidno, da ignoranca z namerno nepozornostjo do drugih zaradi zasvojenosti s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi vodi do arogance oziroma agresije.

Ker je veliko ljudi notranje ranjenih, travmatiziranih že iz otroštva, se spomnimo značilnosti dobre komunikacije, ki jo lahko uporabljamo, od medosebnih, družinskih, šolskih, družbeno-ekonomskih in političnih do mednarodnih ravni.

Dobra komunikacija je pozitivna, odprta, prožna, sočutna in empatična do sogovornika. Takšna ni bila niti nekdanja represivna vzgoja niti ni vse dopuščajoča razvodenelost kakršnekoli vzgoje.

Kot je razvidno iz prispevka Saleclove, navidezno dopuščanje vsega vodi do starih vzorcev represije in grobosti ekskomuniciranja drugih z ignoranco. Tako tradiciji kot postmoderni razpuščenosti z raznimi zasvojenostmi manjka notranja svoboda. Ta je bila navzoča v antičnih modrostih, ki se jih da učiti, vendar do njih ne vodijo nobene lahke kraljevske poti.

Če ne gre drugače, se teh komunikacijskih veščin učimo na tečajih in psihoterapijah. Navsezadnje dobra komunikacija spodbuja upanje v dober rezultat, ki ga slaba ne. Obojestranska komunikacija je najboljša, saj poteka v varnem in dobronamernem vzdušju: »Jaz sem O.K., ti si O.K.« (Bluestein) Vsak je osebnost, ki je vredna spoštovanja in sposobna pozitivnih dejanj in dobrih del, čeprav je svet videti že iztirjen.

***

Bogomir Novak, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.