Ukrajinsko-ruska bolečina, naša bolečina

V Kijevu je mati prejela sporočilo, da je v borbi za domovino umrl njen sin. Vse matere tega sveta, pomislite in si predstavljajte, da ste v vojni izgubile svojega sina.

V Moskvi je dekle prejelo novico, da je za vedno izgubilo svojega fanta. Vsa dekleta tega sveta, pomislite, da je v borbi padel vaš fant.

V Sankt Peterburgu so otroci izvedeli, da je od njih za vedno odšel njihov oče. Vsi otroci tega sveta, predstavljajte si, da je v vojni umrl vaš oče.

V Harkovu so sestro obvestili, da je izgubila svojega brata. Vse sestre tega sveta, pomislite in si predstavljajte, da je vojna vzela vašega brata.

(Vse to so bili preprosti ljudje, nevidni za visoko politiko, med njimi ni bilo nobenega povzročitelja ali akterja te krute vojne!).

Ja, tudi takšen pogled na vojno v Ukrajini je možen. Pravzaprav je edino tak pogled na to vojno potreben, da se bo končala. Dokler pa bomo po televiziji, radiu in v tisku le formalno sprejemali informacije o tisoče in tisoče mrtvih in jih dojemali kot brezosebno umirajočo maso, ki sicer v glavnem brez osebnega interesa v vojni zapušča ta svet in s tem le uresničuje interese svetovnega kapitala in orožarskih lobijev, se v nas ljudeh ne bo zbudila tista resnično prava človeška sočutnost ob bolečini drugega. S tem pa tudi ne bo večinskega zavračanja vojne, ne glede na to, na kateri strani že stojimo. Pod vplivom velikega medijskega pritiska tistih, ki imajo v tej vojni svoj interes in so tudi povzročitelji te vojne (in to ni ne ukrajinski ne ruski narod), brez empatije do bolečine trpečih, bomo bolj ali manj ostajali le navijači v vojni (za vedno več orožja, za vedno več mrtvih) za eno ali drugo stran in s tem v bistvu tudi sami moralne žrtve ali pa celo sokrivci za nadaljevanje te vojne.

Ko pa se bomo ob vsakem mrtvem v tej vojni poskušali soočiti z bolečino njegovih najbližjih, jo empatično prenesti nase, se bo v nas prebudilo tisto pravo in globoko človeško čustvovanje, ki nas bo spreobrnilo, ki bo spreobrnilo kritično maso ljudi, ki bo jasno in odločno rekla ne tej vojni, ne kapitalu, ne orožarskim lobijem, ne politično-strateškim interesom, kar vse skupaj v končni fazi ni v interesu ljudi, ki v tej vojni množično umirajo. Manj sovraštva, več ljubezni; manj bestialnosti, več humanosti; manj orožja, več pogajanj. Nič orožja, nič mrtvih! Ko bomo sprevideli, da ne potrebujemo mrtvih herojev, da je vsak mrtev človek en preveč, ki umre zato, da ščiti neki sebi v glavnem odtujeni interes, bomo resnični in pravi zmagovalci v tej vojni. Drugega zmagovalca v tej vojni ne more biti in ga ne bo. Ko bodo to sprevideli tudi povzročitelji in akterji te vojne, bo le-te konec – in nikoli prej.