Ukrepi EU delujejo kot celjenje globoke rane z obliži.

Nisem ekonomist, še manj makroekonomist, ampak informatik. V informatiki je zadnja leta vse več govora o energiji. Prav zato se mi zdi, da pri razpravi o Volkswagnu in evropski industriji pogosto spregledamo najosnovnejše vprašanje: koliko energija sploh stane industrijo.

Ob prebiranju članka in razpravah o nujnosti nemških ter evropskih strukturnih reform se ne morem znebiti občutka, da evropska politika zavestno spregleduje ključnega »slona v sobi«.

Radikalna odpuščanja v Volkswagnu kot opozorilo, da brez reform ne bo šlo

Politični vrhovi v Berlinu in Bruslju razpravljajo o davčnih razbremenitvah, zmanjševanju birokracije, večji fleksibilnosti trga dela in uvajanju zaščitnih carin proti kitajskim proizvajalcem. Vse to so morda potrebni koraki, vendar v trenutnem globalnem gospodarskem okolju delujejo predvsem kot celjenje globoke rane z obliži.

Glavni, sistemski in za evropsko industrijo uničujoč problem namreč ni pomanjkanje strategij prestrukturiranja, temveč drastična energetska nekonkurenčnost Evropske unije v primerjavi z njenima glavnima globalnima tekmecema – ZDA in Kitajsko.

Evropa lahko sprejme kakršne koli reforme, izvede še tako boleča prestrukturiranja ali postavi najvišje carinske zidove, vendar dolgoročno preprosto ne more biti globalno konkurenčna, če njena industrija za elektriko in plin plačuje dvakrat do petkrat višje cene kot podjetja čez lužo ali na Daljnem vzhodu.

Sodobna avtomobilska industrija in celotna njena oskrbovalna veriga – od proizvodnje jekla, aluminija in baterijskih celic do napredne kemične industrije – so izrazito energijsko intenzivne panoge. Ko evropskemu koncernu naložite stroške energentov, ki so strukturno višji zaradi izgube poceni plinovodnih virov in zapletenih regulatornih prispevkov, ste ga v tekmi na globalnem trgu že na štartu obsodili na neuspeh.

ZDA danes izkoriščajo poceni domači plin iz skrilavcev, Kitajska pa z državno vodenim energetskim sistemom ter obsežnimi vlaganji v jedrsko in obnovljivo energijo gospodarstvu zagotavlja stabilnejšo in cenejšo oskrbo.

Evropa iz ene odvisnosti v precej dražjo drugo odvisnost

Okvirna primerjava industrijskih cen električne energije in zemeljskega plina v obdobju 2024–2026 kaže naslednjo sliko (po javno dostopnih primerjavah cen):

Evropska unija: industrijska elektrika približno 184 €/MWh, industrijski zemeljski plin približno 60,5 €/MWh; Nemčija: industrijska elektrika približno 226 €/MWh, industrijski zemeljski plin približno 71,3 €/MWh; Združene države Amerike: industrijska elektrika približno 75–78 €/MWh, industrijski zemeljski plin približno 14–15 €/MWh; Kitajska: industrijska elektrika približno 77–80 €/MWh, industrijski zemeljski plin približno 35–56 €/MWh.

Iz teh podatkov je jasno razvidno, da so cene industrijske električne energije v EU povprečno več kot 2,5-krat višje kot v ZDA in na Kitajskem. Pri zemeljskem plinu, ki je ključna surovina in energent za težko industrijo, pa je razlika še očitnejša: evropska podjetja plačujejo tudi do štirikrat več kot njihovi ameriški tekmeci.

Kitajske prednosti zato ne izvirajo zgolj iz podcenjene valute ali neposrednih državnih subvencij, kot radi poudarjajo evropski ekonomski inštituti. V veliki meri izvirajo iz realnih, pragmatičnih ekonomskih temeljev – predvsem iz dostopnosti energije.

Če Evropa ne bo našla načina za strukturno znižanje cen energije na raven, ki bo primerljiva z njenimi globalnimi tekmeci, bo deindustrializacija stare celine težko ustavljiva. Volkswagen je le prvi in najbolj viden opomin na zgrešen energetsko-gospodarski model.

***

Otmar Potrč, Novo mesto