Upanje ima dva otroka, jezo in pogum

Organizacija združenih narodov (OZN) je lani prvič razglasila dvanajsti julij kot mednarodni dan upanja in ga torej letos zaznamujemo drugič. Ob besedi upanje človek pomisli tudi na besedi zaupanje in obupanje. Lahko pa se spomnimo tudi pregovora, da upanje umre zadnje. OZN je vendar najvišja organizacija človeške družbe za obrambo miru in sodelovanja ter ima za ta namen vrsto ustanov in ukrepov! Današnje razmere so res obupne, vendar ali je poziv k upanju res še edina možnost? Mar OZN, ki združuje 193 držav, res zmore samo še upanje?

Ta dan naj bi sicer spomnil našo človeško skupnost po dveh uničujočih svetovnih vojnah na tiste povojne dni, polne obljub in upanja, da se takšna morija ne ponovi nikoli več. Takrat, leta 1945, je bila sprejeta Ustanovna listina OZN, ki ji je leta 1948 sledila Splošna deklaracija o človekovih pravicah. In kam so nas ter vso človeško družbo v naslednjih osemdesetih letih pripeljali politiki? Nam danes, dobrih osemdeset let pozneje, res ostane le še upanje?

Hameneijev pogreb kot parada zmage

Odgovor je žal pritrdilen. Ameriški samovšečni predsednik s svojo kavbojsko politiko uničuje svojo državo in mednarodno skupnost, še posebej pravni red. Zmedeni evropski politiki namesto združevanja državljanov Evrope pospešeno kupujejo orožje in spodbujajo nacionalizme. Nesposobni slovenski politiki pa sramotijo državo in poglabljajo razkol med ljudmi. Vsi skupaj pa nas očitno vodijo v klavnico tretje svetovne vojne! Politiki so zlorabili naše zaupanje, z oboroževanjem ogrožajo mir, namesto sodelovanja spodbujajo nacionalizme, predvsem pa uničujejo mednarodne ustanove – z OZN na čelu.

Dejanske razmere v svetu so namreč zastrašujoče: več kot tri tisoč milijard na leto porabimo za nakup orožja (330 milijonov na uro za ubijanje!); trenutno divja več kot petdeset večjih ali manjših vojn (kjer živi tudi 520 milijonov otrok, od tega jih kot vojaki sodeluje 300.000) – med njimi so tudi genocidne (iztrebljevalne) vojne; več kot 120 milijonov je beguncev (od tega 50 milijonov otrok); 270 milijonov je umirajočih zaradi lakote; razlika med bogatimi in revnimi se povečuje; hitro rastejo nacionalizmi in avtoritarni režimi; spodbuja se sovraštvo; nadaljuje se ropanje planeta in posledično izumiranje živih bitij; vse več je podnebnih sprememb itd.

Abasov poskus oživitve palestinske uprave

Ob vsem tem sicer lahko sedimo, gledamo in upamo. Lahko pa se spomnimo, da ima upanje dva otroka, in sicer jezo ter pogum. Jezo zaradi sedanjih razmer in krivic ter pogum, da te razmere spremenimo. Čas je, da podpremo ta dva otroka upanja in prihodnost vseh otrok sveta. V tem primeru pa ni dovolj beseda upanje, pač pa je potrebno dejanje upora! Odločitev za upor in za spremembe potrebujejo Slovenija, Evropa in svet, pa tudi OZN. Čas je, da z uporom od politikov zahtevamo spremembe za mir, sodelovanje in spoštovanje mednarodnega pravnega reda! Za to smo jih izvolili, jih plačujemo in smo jim zaupali vodenje, ne pa da nam (kot zadnje?!) ponujajo upanje!

***

Janez Zadravec Klugler, Maribor.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.