Urbane legende o zdravstvu in volitve

Na nekatere trditve v objavljenem članku je zaradi objektivnosti treba navesti nekaj dejstev, češ da so se za reševanje zdravstva utrdile nekatere urbane legende. A nekatere niso urbane legende, ampak so povsem resnična dejstva.

Prva urbana legenda naj bi bila, da o zdravstvu in njegovem reševanju največ vedo izvajalci, torej osebe, ki izvajajo zdravniško službo. To naj bi se od osamosvojitve kazalo na štiri načine. Minister, pristojen za zdravstvo, je lahko zgolj zdravnik. Ta navedba preprosto ni legenda.

Od leta 1990. je bilo v Sloveniji v enaindvajsetih (21) mandatih triindvajset (23) ministrov za zdravje. Od tega je bilo le enajst (11) zdravnikov – torej manj kot polovica! Prav tako ne drži urbana legenda, da mora biti direktor javnega zdravstvenega zavoda zanesljivo le zdravnik. V UKCL je bilo od leta 1970 trinajst (13) generalnih direktorjev nezdravnikov in le trije (3) zdravniki.

Trditev, da morajo imeti zdravniške organizacije lastnega predstavnika v delovni skupini za zdravstveno zakonodajo, mi ni znana, je pa tudi precej neverjetna. Povsem deplasirana je navedba, da če ne gre drugače, se to doseže s stavkovno zahtevo.

Tudi trditev, da politične stranke v svoja delovna telesa za področje zdravstva vključujejo praviloma zgolj izvajalce zdravniške službe (torej zopet samo zdravnike), ni resnična. V mnogih delovnih telesih strank in sestavah ministrstva za zdravje so bili in so še tudi drugi medicinsko izobraženi kadri, med njimi so predvsem medicinske sestre in diplomirani zdravstveniki. Poleg njih pa tudi mnogi pravniki, ekonomisti in podobno.

Pri tako pogostih menjavah ministrov za zdravje imam heretičen predlog. Z vsako novo vladno ekipo ne bi zamenjali vrha celotnega ministrstva, ampak bi to imelo daljši mandat kot, recimo, ustavni sodniki ali guverner narodne banke.

***

Marjan Fortuna, Kranj.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.