Kje so predsedničini konservativni sodniki?

Na moja javno zastavljena vprašanja pod gornjim naslovom še vedno nobenega odgovora – še naprej le izmikanje in sprenevedanje. Ali je bila sedanji levo-sredinski vladi doslej v ustavnem sodišču (v nazorsko-politično občutljivih vprašanjih) naklonjena zelo velika (6: 3) ali dejansko malo manjša večina sodnikov (5: 4) ali pa morda celo nikakršna (3: 3: 3), je pri tem sekundarno, manj pomembno vprašanje.

Kriterij svetovnega nazora ni odločilen pri izbiranju ustavnih sodnikov

Primarno vprašanje, ki ga sam poudarjam, je drugačno: ali se bo s sedanjo zamenjavo petih ustavnih sodnikov z novimi to dosedanje razmerje, naj ga ocenjujemo tako ali drugače, vsaj ohranilo – ali pa se bo celo še poslabšalo. Da bi se vsaj ohranilo, bi odhajajoče sodnike morali zamenjati nazorsko vsaj približno enako usmerjeni – vse pa kaže, da se bo zgodilo ravno nasprotno. Svoje mnenje, da bo to za državo in za vlogo ustavnega sodišča v njej zelo slabo, sem v mnogih člankih jasno argumentiral – nasprotnega mnenja (zakaj naj bi bilo to dobro ali nepomembno) pa med mojimi kritiki ne zna argumentirati nihče.

Vprašanje nazorske uravnoteženosti ustavnega sodišča

Kako se temu izmika g. Dejan, je bralcu, ki si je shranil (v spominu ali na izrezkih) dosedanjo razpravo na to temo, nepotrebno podrobneje pojasnjevati – škoda časopisnega prostora. Odgovorim naj le na podtikajoči in po vsebini nesmiselni očitek, da Krivic »nič ne pove, ali bi svetovnonazorsko uravnoteženost ustavnih sodnikov (in sploh vseh sodnikov, učiteljev, novinarjev itd.) zapisali v zakonu« in kako naj bi to naredili. Prav o tem sem (in to na povabilo uredništva) objavil celo poseben članek v sobotni prilogi Dnevnika (Objektiv, 15. novembra): da bi bil o tem potreben najprej medstrankarski dogovor (sem pripravil tudi njegovo besedilo) in nato, če bi ga dosegli, prelitje njegove vsebine v ustavno zapisano načelo.

Ustavno sodišče v Ljubljani FOTO: Leon Vidic

Seveda pa gre pri tem samo za vprašanje nazorske uravnoteženosti ustavnega sodišča (kot kolegijskega organa, ki mu je zaupana zadnja razsoja o najtežjih ustavnih sporih) in ne, kot nesmiselno piše moj kritik, za nazorsko uravnoteženost (posameznih) sodnikov, učiteljev, novinarjev itd. (»za vse poklice iz javne sfere«). Za vse te druge sem že zadnjič jasno zapisal le to, da svetovnonazorska usmerjenost, kakršnokoli že kdo od njih ima, nikogar ne sme diskvalificirati za sodnika, učitelja ali za kakršnokoli javno službo. (Pri nas pa smo te dni zvedeli nasprotno: za tega pa že ne bomo glasovali, čeprav je dober strokovnjak – če pa predava pravo na katoliški instituciji!)

Politična uravnoteženost ustavnega sodišča

Za to, da javne šole, javna RTV ali tudi kakšna sodišča zato ne bi (po slučajnem izboru ali namerno) postali pri opravljanju svojega dela nazorsko pristranski, mora poskrbeti zakonodaja za ta področja in z njo vzpostavljeni nadzorni mehanizmi (tudi kodeksi poklicne etike, seveda, kot dopolnilno sredstvo na etični ravni). Le nad ustavnim sodiščem kot zadnjim razsodnikom ustavnopravnih sporov učinkovitega nadzornega mehanizma več ni, zato bi bilo tam njegovo nazorsko nepristranskost treba zagotoviti (bolje: se ji skušati vsaj približati) tudi s personalno uravnoteženostjo njegove sestave, ne le z apeli, naj sodniki spoštujejo kodeks sodniške etike. In kadar ga kdo od njih ne?

Problem nadzora nad najvišjimi je seveda star

Problem nadzora nad najvišjimi je seveda star. Quis custodiet ipsos custodes (kdo pa naj bdi nad čuvarji samimi), so se spraševali že stari Rimljani. Naj jih bo več in naj se omejujejo sami med seboj, je nauk, ki bi ga lahko potegnili iz zadnjih stoletij razvoja demokracije. Smo tega sposobni? Ali pa bomo v Sloveniji raje nadaljevali v dosedanji smeri: kdor ima politično moč (prevlado v parlamentu), naj si jo zagotovi in čimbolj povečuje tudi pri svojem nadzorniku, ustavnem sodišču?

***
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.