Z ideološkimi argumenti trajnostne mobilnosti so izločili prometno stroko

V Sobotni prilogi je bil objavljen intervju s profesorico Susan Handy na temo prometnega načrtovanja. Profesorica Handy predstavlja usmerjanje stroke (knjiga Shifting Gears – slovensko Prestavljanje prestav), kar naj bi bil odmik od praks zastarelih vrednot in dosedanjih pogledov prometne stroke ter uporabljanje novih, alternativnih pristopov. Osrednja tema intervjuja je omejevanje oz. preprečevanje širjenja avtocest z dodatnimi pasovi. Na podlagi empiričnih raziskav so v Kaliforniji ugotovili, da povečanje kapacitet avtocest za 10 odstotkov vodi v povečanje obsega voženj v širšem območju za 10 odstotkov v nekaj letih po dokončanju projekta. Na podlagi tega so izdelali kalkulator spodbujenega prometa za napovedovanje tega prometa, s katerim morajo predlagatelji projektov (če je napovedano povečanje prometa) pripraviti strategijo in ukrepe, ki bodo pomagali zmanjšati to povečanje.

V intervjuju ni pojasnjeno, ali so pri povečanju prometa za 10 odstotkov upoštevali tudi splošno rast prometa. Znano je, da promet raste s približno enako stopnjo kot gospodarska rast. Pri 2 odstotkih gospodarske rasti se 10 odstotkov doseže v petih letih?!

Prometni paradoks: več pasov, več avtomobilov, več zastojev

Profesorica Handy v intervjuju priznava, »da zahteva, da se upošteva dejanski učinek spodbujenega prometa, doslej ni preprečila nobenega cestnega projekta. Je pa usmerila denar tudi v alternative, kot so izboljšan javni prevoz in nova kolesarska infrastruktura, ki teoretično izravnajo nekaj učinkov povečanega obsega vožnje, ki ga povzroča avtocesta«?!

Primerjava Kalifornije z velemesti z majhno Slovenijo je neprimerna. V Kaliforniji imajo avtoceste z 10 in tudi 14 pasovi ter se zato postavlja vprašanje nadaljnjega širjenja. Pa kljub temu prevladajo drugi argumenti, ne alternativni pristopi. Majhna Slovenija, z dvema močnima tranzitnima prometnima koridorjema, v zadnjih 30 letih oziroma sploh nikoli ni razširila avtoceste z osnovnih štirih pasov. V tem času se je promet ponekod tudi podeseteril.

Na razvoj prometne infrastrukture v Sloveniji so močno vplivali strokovnjaki iz nekaterih drugih strok, npr. geografi. Pri tem so uporabljali diskretizacijo prometne stroke, ki naj bi po njihovem napačno razmišljala. Brez ustreznega prometnega znanja, ki zajema interdisciplinarnost pri pripravi strokovnih analiz, izračunov in načrtov, so poučevali prometnike, kako morajo razmišljati in delati. Z ideološkimi argumenti trajnostne mobilnosti so izločili prometno stroko iz odločanja o razvoju prometne infrastrukture.

Zadnje javno izrečene ocene odgovornih govorijo, da še najmanj 20 let železnice ne bodo izpolnjevale zadostnih pogojev za prevzem velikega dela prometa s cest. V tem času in v času najmanj 10 let, ki smo jih izgubili z neukrepanjem, je nastala oz. bo nastala zaradi zastojev na avtocestah velika škoda.

Veliko ekonomsko škodo zaradi izgubljenega časa in potrošnje energije (pa še kaj) nekateri ocenjujejo na najmanj 500 milijonov evrov na leto – v 30 letih je to 15 milijard evrov ali vrednost ene jedrske centrale. Sam ocenjujem, da je teh stroškov še več!

Velika ekološka škoda nastaja z izpusti v stoječih kolonah. Namesto da bi kot argument uporabili zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida z bolj tekočim prometom na šestpasovnicah, kar bi omogočilo privarčevati emisijske kupone, trajnostniki prepovedujejo tak ukrep!

Prometna varnost se je poslabšala, kar je tudi posledica zastojev, živčnosti voznikov, iskanja obvozov po neustreznih lokalnih cestah in nevlaganj v ureditev cest.

Veliko je nezadovoljstvo prebivalcev ob neustreznih cestah, kamor se preusmerja promet s »pregorelih« avtocest.

Vse to je posledica novih, alternativnih pristopov trajnostne mobilnosti?! Bo končno kdo za vse to odgovarjal?

***

Metod Di Batista, Reteče