Zakaj bi državljani plačevali odvetnika nekomu, ki nenehno krši zakon?

Vroče razprave potekajo okrog zaostrovanja življenjskega reda v okolici Novega mesta.

Tako je gospod Peter Brodarič v pismu 15. novembra navedel zanimivo zvezo med kriminalom in odvetniki: več kriminalcev, več odvetniškega zaslužka? Interes je razviden, a je v obstoj te zveze komajda mogoče verjeti?

Res pa se župani skupaj z javnimi delavci in občani na območjih, na katerih je več romskih naselij, pritožujejo nad jalovim ukrepanjem pravosodja, zaradi česar je tam tudi policiji upadla volja in je upočasnila sprotno nastopanje proti ponavljajočim se tatičem in tatvinam.

Gospod Zvonko Fišer je s tem v zvezi zelo odločen v pojasnjevanju razmerij v pravosodju, a se zdi, da razen prava ne opazi še česa drugega o poteku življenja. Poleg teorije prava obstajajo vendar še druge teorije o državi – denimo teorija organizacije idr.? Govori o treh vejah oblasti in medsebojni notranji kontroli, pri čemer postavlja sodnika v vlogo alfa in omega vsega? Politika da pri tem ne sme imeti nič besede? Neverjetno?

Tri veje državne oblasti vendar niso postavljene zato, da bi kontrolirale druga drugo, marveč zato, ker je poslanstvo državnih teles različno. Od ljudstva izvoljeno poslanstvo (prva veja) prek zakonov določa državno politiko – zapisuje voljo državljanov. Če se že omenja kontrola, je prva veja tista, ki ima pravico kontrolirati drugi dve – obrnjeno ni možno.

Izvršna oblast prek različnih strok izvaja državno politiko, pravosodje pa spremlja, da to izvajanje ne odstopa od duha in črke predpisanega. Naš ustavni ustroj je dovolj preprost, da ga zmore razumeti povprečni državljan. V tem duhu sodnik ni alfa in omega, marveč mora presojati tako, kot je določila politična zakonodajna oblast. V kakšni državi Koromandiji je najbrž drugače?

Žal je pri nas prišlo do pohabitve prvotnega ustavnega duha. Izvoljeni poslanec bi namreč moral biti predstavnik vsega ljudstva, ne zgolj svoje politične stranke, ki ji je podrejen – pri čemer je vsota vsega članstva političnih strank le manjšina ljudstva, a kljub temu drži oblast? Kvalificirani javni tožilci in sodniki bi ta odklon stanja pač morali opaziti in po uradni dolžnosti doseči uskladitev z ustavo?

V tekočem slovenskem zaostrovanju življenjskega reda (dokaj pozno!) je značilno zoperstavljanje pravosodja po dveh vprašanjih: prvo, vloga tožilstva, in drugo, brezplačna pravna pomoč obtožencu.

Prvo, zdi se zdravorazumno, da tožilec po uradni dolžnosti spremlja dogajanje okrog sebe in po potrebi ukrepa, četudi ni od nikogar dobil naznanila o odstopanju od javnih pravil družbenega obnašanja. Zakaj čakati zgolj na ovadbo (policije idr.)? Od tožilca se pričakuje, da je formalno strokovno bolj usposobljen od policijskega delavca in ima tudi širše možnosti ter vpogled v oblike anomalij.

Drugo, tudi glede brezplačne pravne pomoči za obtoženca povratnika bi bilo zdravorazumno, da pravosodje (sodnik) deluje poučno na revnega obsojenca.

Če država njemu za prvo obtožbo velikodušno nudi brezplačno pravno moč – četudi je potem obsojen –, je s tem njegova pravica pač porabljena (konzumirana). Tudi on ima kot državljan dolžnost, da se iz obsodbe kaj nauči in zapomni. Če enako kaznivo dejanje ponovi, mu je ob novem sojenju brezplačna pravna pomoč lahko odtegnjena (ali morda nadoknadena le še v manjšem obsegu).

In če še nadaljuje svoja kazniva dejanja, ni razloga, da bi mu državljani (vključno z oškodovanci) še naprej plačevali odvetnika. Ljudstvo pač premore svoje dojemanje pravičnosti, četudi mimo trenutno predpisanega prava.

S tem zopet trčimo ob spredaj omenjeno spoznanje: več kriminala, več odvetniškega zaslužka? Kakorkoli, ljudstvo očitno ni povsem zadovoljno s sedanjim delovanjem pravosodja. Morda je čas, da se mu nastavi ogledalo in morda omeni palica?

***

Ivan Lah, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.