Zakaj bo potreben še zakonodajni referendum?

Veseli me, da je dr. Dušan Keber v prispevku 23. avgusta končno odprl vsebinsko razpravo, v kateri se je dotaknil vseh razlogov, zaradi katerih nasprotujem sprejetemu »Zakonu o pomoči pri končanju življenja« (ZPPKŽ). Med drugim je dr. Keber navedel tudi osnovni razlog za moje nasprotovanje ZPPKŽ: »Zakon o PPKŽ ni namenjen samo umirajočim, temveč vsem, ki neznosno trpijo.«

Kdor PPKŽ ne potrebuje ali jo odklanja zaradi drugih načel, ne bo prosil zanjo

Takšna opredelitev je pomembna z dveh vidikov. Prvič, prepričan sem, da je večina tistih, ki so podprli uzakonitev pravice do pomoči pri končanju življenja (PPKŽ), to storila zaradi predstave o umirajočem v neznosnih mukah. S to predstavo so predlagatelji ZPPKŽ speljali na limanice poslance in večinsko slovensko javnost, ko so pravico do smrti spretno »zapakirali in prodali« kot pravico do dostojnega umiranja. Vendar ne gre za eno in isto stvar – o razliki med pravico do dostojnega umiranja in pravico do smrti kdaj drugič.

Vsak od znancev, ki sem jih povprašal, zakaj podpirajo ZPPKŽ, mi je orisal umirajočega v agoniji. Iz istega razloga tudi sam podpiram uvedbo evtanazije in pomoč pri končanju življenja. A kot je dr. Keber pravilno ugotovil, PPKŽ podpiram zgolj kot zadnje dejanje pomoči pri umiranju umirajočega.

Drugič, vsi znanci, ki so mi orisali neznosno trpljenje, so si to neznosno trpljenje predstavljali tako, kot si ga tudi sam. Žal sem se z njim vse prevečkrat srečal v dolgoletni klinični praksi tudi zaradi razloga, ki ga dr. Pribac (med drugim) orisuje v pismu 23. avgusta. Prepričan sem tudi, da si mnogi, ki so podprli uzakonitev PPKŽ, neznosnega trpljenja ne predstavljajo tako kot idejni predlagatelji ZPPKŽ – npr. da lahko oseba, ki »neznosno trpi«, sproščeno igra pianino.

Če se vrnem k svoji glavni skrbi: ZPPKŽ omogoča PPKŽ tudi ljudem v prehodnih stiskah s trajnimi okvarami zdravja (npr. mladim paraplegikom), s katerimi bi lahko živeli še leta ali desetletja. Priznam, všečno se berejo primeri, ki jih je podal dr. Keber: interpretacija 6. člena ZPPKŽ, ravnanje zdravnikov v raznih zdravstvenih scenarijih. A se bojim, da nekateri ne vzdržijo resne presoje.

Dr. Keber piše o tem, da 6. člen ZPPKŽ zdravniku daje možnost zavrnitve PPKŽ pri mladem paraplegiku na podlagi neizpolnjenega pogoja (zdravljenje še ni izčrpano), ker obstaja možnost izboljšanja zdravja. Takšna interpretacija s strani zdravnika, še posebej pa predlagatelja ZPPKŽ, me čudi.

Kajti če se osredotočimo na 1. odstavek 6. člena o možnosti PPKŽ v primeru mladega invalida, zakon pravi, da ima pravico do PPKŽ pacient, ki: a) doživlja neznosno trpljenje (po 9. točki 2. člena lahko tudi le psihološko), b) če zanj ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja (o tem, ali je predlagano lajšanje zanj sprejemljivo, odloča sam), c) če ima druge hude trajne okvare zdravja, katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja ozdravitve oziroma izboljšanja zdravja (vse invalidnosti so trajne okvare zdravja).

Se pravi, pogoj za PPKŽ je izčrpano zdravljenje hude trajne okvare zdravja (v našem primeru paraplegije) in ne, da je izčrpano splošno zdravljenje oziroma možnost izboljšanja splošnega zdravstvenega stanja, kot za potrebe tega primera trdi dr. Keber. Pri potrjeni paraplegiji je zdravljenje paraplegije izčrpano in ne obstajajo utemeljena pričakovanja ozdravitve.

Če bi dr. Keber v resnici mislil in želel, da lahko zdravniki vsakič zavrnejo PPKŽ, ko bi bilo mogoče pri pacientu še kakorkoli izboljšati zdravstveno stanje, bi zdravniki lahko zavrnili PPKŽ pri vsakem neumirajočem pacientu (kar seveda podpišem takoj, a žal ZPPKŽ ni tako zastavljen, ker to ni njegov namen).

Kajti splošno zdravstveno stanje je mogoče izboljšati praktično pri vseh stanjih, razen pri ireverzibilnih terminalnih stanjih pri umirajočem, ko so izčrpana vsa paliativna sredstva. Takšna interpretacija več kot očitno ni v interesu idejnih predlagateljev ZPPKŽ, zato menim, da je dr. Keber v primeru mladega invalida uporabil všečno interpretacijo 6. člena. Ko bi pa želel omogočiti PPKŽ pri neumirajočem pacientu, bi pogoj o izčrpanem zdravljenju iz 6. člena zagotovo interpretiral drugače.

Ker idejni predlagatelji ZPPKŽ že ves čas retorično spretno in všečno interpretirajo ZPPKŽ, kot jim ustreza, upam, da se bodo polemiki pridružili sodniki, ki bodo v takih scenarijih morali odločati na podlagi konkretnih zakonskih določil ZPPKŽ.

Dr. Mišič mi je očital stališče, da so obstoječa zakonska določila premalo normirana. Bolj kot to vidim težavo v dejstvu, da so določila opredeljena tako določno, da jih ne bo mogoče interpretirati, kot jih je interpretiral dr. Keber. Glede na določnost konkretnih zakonskih določil ZPPKŽ s pravilniki oziroma drugimi podzakonskimi akti ne bo mogoče normirati na način, da bi lahko preprečili omenjene scenarije.

Kajti pravilnik »v vsebinskem smislu ne sme določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi (OdlUS IX, 31, U-I-173/99, Ur. l. 27/00).« Pravilnik prav tako ne sme na novo določati pravic in obveznosti v nasprotju z zakonom. Še posebej, ker sodno obravnavo na sodišču vodijo sodniki, in tudi mnenja strokovnih izvedencev se ne upoštevajo, če so v nasprotju z zakonom. To je že izkusila katera od mojih stanovskih kolegic, ki je bila prepričana, da ravna v skladu s strokovnimi zahtevami, a je bilo njeno ravnanje v nasprotju z zakonom.

Dr. Keber me glede pomislekov v zvezi z izplačili življenjskih zavarovanj svojcem pacientov po PPKŽ porogljivo sprašuje, kdo dandanes kroti nestrpnost moralno izprijenih in koristoljubnih likov, ki bi z zunanjimi pritiski od starostnikov zahtevali PPKŽ. Glede na trenutno zakonodajo moralno izprijenim koristoljubnim likom bolj ustreza, če imajo starostnike doma, strpane v kletne sobice, in »vlečejo« pokojnine, kdo tudi še po smrti teh starostnikov.

Z uveljavljenim ZPPKŽ bodo taisti liki dobili drugačne možnosti za zaslužek. Ne oporekam 26. členu le zaradi zunanjih pritiskov na starostnike od moralno izprijenih koristoljubnih sorodnikov; ti se kar dobro znajdejo tudi brez ZPPKŽ. Bolj me skrbi »samopritisk« ljubečih staršev, ki ne bi mogli poskrbeti za svojo družino in bi bili življenjsko zavarovani s kroničnim obolenjem oziroma invalidnostjo.

Morda se idejnim predlagateljem ZPPKŽ takšni in podobni primeri zdijo zgolj slaba fikcija, kar lahko razumem, čeprav se kateri od prej navedenih primerov občasno znajde tudi na straneh časopisov. Idejni predlagatelji ZPPKŽ so akademiki, z izpolnjenim poslanstvom, brez eksistenčnih stisk. Zato si verjetno ne morejo predstavljati, kaj se godi z večino ljudi, daleč od slonokoščenega stolpa.

Pravila igre v tem ne tako rožnatem svetu so drugačna, drugačne so potrebe, motivi … Ljudje po večini niso v stanju, da bi si znali izbojevati svoje pravice in spisati svoje zakone. Zato smo strokovnjaki zdravstvene nege že po definiciji zdravstvene nege pozvani, da se zavzemamo za pravice tistih, ki za to nimajo dovolj moči, volje in znanja.

Upam, da je dr. Kebru sedaj malo bolj jasno, zakaj pravico do PPKŽ v taki obliki, kot je zapisana v ZPPKŽ, razglašam kot »dobrobit za ene in tveganje za veliko večino drugih«.

Velika večina ljudi je podprla uzakonitev PPKŽ, ker želijo omogočiti mirno smrt umirajočim svojcem, prijateljem, bližnjim. Isto želim tudi sam. Ali želijo omogočiti mirno smrt tudi ljudem v prehodnih stiskah, ki bi v svojem stanju z medicinskega vidika lahko živeli še leta ali celo desetletja, pa bo pokazal zakonodajni referendum.

***

Andrej Bračič, mag. zdr. nege s specialnimi znanji s področja paliativne oskrbe, raziskovalec etike v zdravstvu, Postojna