Zakaj drugi tir ne bo rešil zastojev

Bine Kordež je v prispevku Železnice ali ceste? Potrebujemo oboje nanizal vrsto dejstev, ki opozarjajo na strateške napake, narejene pri razvoju slovenske prometne infrastrukture. Zanimivo je, da on ne sodi v »cestni« ali v »gradbeni« lobi.

Kljub temu je napisal nekaj, kar bi v Sloveniji povzročilo plaz očitkov, če bi kakšen gradbenik ali »cestar« napisal kaj podobnega. Najmanj, kar bi bilo, bi bil očitek, da ne razume sodobnih trendov trajnostne mobilnosti.

Z velikim občutkom analitika opozarja na:

• primerjave s svetom – Kitajska, EU;

• donos na vložena sredstva v ceste in železnice na Kitajskem, EU in v Sloveniji;

• delež potnikov na železnicah je v Sloveniji 2 odstotka, na razvitem železniškem omrežju v EU pa 6 odstotkov;

• pri financiranju železnic je treba upoštevati njihovo veliko subvencioniranje iz državnega proračuna;

• analizira možnosti preusmeritve prometa s cest na železnice in pri tem navaja podatke iz EU;

• navaja financiranje novih vlakov iz emisijskih kuponov;

• na drugi strani ugotavlja, da se ceste financirajo s plačilom uporabnikov cest;

• poleg tega plačani davki, od voznikov vozil z bencinskim in dizelskim motorjem, polnijo proračun, od koder se financirajo tudi železnice.

Desnica bi selektivno sledila ciljem EU glede prometa, levica v celoti

Njegovi zaključki so, da drugi tir ne bo rešil tegob in zastojev na primorski avtocesti. Tudi če bi zgradili novo progo od Ljubljane do Kopra, bi zelo malo potnikov zamenjalo avto za vlak.

Ljudem je treba omogočiti normalno mobilnost z zadostno cestno povezavo, posebno zato, ker uporabniki cest vložke vanje v celoti povrnejo s plačevanjem cestnine. Prav je, da vlagamo v razvoj železniškega omrežja, a glede na razpršenost poselitve in želje po mobilnosti prebivalstva moramo ustrezno pozornost nameniti tudi razvoju cestnega omrežja.

Vse navedeno podpišem in dodajam: v Sloveniji je v zadnjih petnajstih letih strategijo razvoja prometnega omrežja narekovala ideologija trajnostne mobilnosti. Ta ideologija je prepovedovala vlaganja v ceste, posebno v širitev avtocest.

Ideologija se je sklicevala na tuje politične strokovnjake, ki so npr. v Kaliforniji opozarjali, da stalne širitve 10-, 12-, 14-pasovnic pritegnejo še več prometa. V Sloveniji imamo že 50 let samo štiripasovnice in nismo še nikoli razširili nobene avtoceste na šest pasov, kljub večkratnemu povečanju načrtovanega prometa.

Leta 2027 gradnja vzporednega tira, projekt za prihodnost železniška obvoznica

V času diktata trajnostne mobilnosti smo vložili ogromna finančna sredstva v mrežo kolesarskih stez. Kar je dobro za zdravje naroda in kolesarskih navdušencev, ne prispeva pa k reševanju mobilnosti prebivalstva.

Vse to delamo po usmeritvah EU, kjer imajo pretežno veliko bolj razvito avtocestno omrežje (in ga še razvijajo) ter nas poučujejo, kako naj Slovenci hodimo peš, se vozimo s kolesi in uporabljamo javni transport!

Poleg povsem napačne strategije razvoja prometne infrastrukture ima Slovenija tudi zelo zakompliciran in razpršen sistem odgovornosti za njen razvoj. S to problematiko se ukvarjajo tri ali celo štiri ministrstva. Vsakdo, ki malo pozna delovanje državnega uradništva, ve, da je to recept za neučinkovitost in coklo v razvoju!

Ideologija trajnostne mobilnosti je veliki večini Slovencev in tudi tujim uporabnikom naših cest povzročila veliko ekonomsko škodo zaradi izgubljenega časa, potrošnje pogonske energije in okvar v zastojih ter veliko ekološko škodo zaradi povečanih izpustov toplogrednih plinov v zastojih.

Povzročila je velike žrtve in škodo zaradi prometnih nesreč, ki so tudi posledica zastojev in živčnosti voznikov, ter veliko trpljenje prebivalstva ob lokalnih neprimernih cestah, kamor se preusmerja promet s »stoječih« avtocest.

Bo kdaj kdo odgovarjal za povzročeno škodo in trpljenje slovenskih davkoplačevalcev, na katere se naši politiki tako radi populistično sklicujejo!?

***

Metod Di Batista, član prve uprave Darsa, zadolžen za tehnično pripravo in izvedbo, in 10 let glavni direktor največjega slovenskega inženiringa DDC.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.