

Konec januarja ustanovljeni Inštitut za obrambo, varnost in odpornost Trivelis je na začetku februarja objavil poročilo »Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji«, v katerem nas svari pred »tujimi vplivnimi operacijami, zlasti ruskimi narativi«. Poročilo so povzela glavna občila (Delo, Radio Slovenija, Dnevnik, Večer).
Trivelis je navedel tudi primer »usklajene amplifikacije protinatovskih narativov v Sloveniji«: opisal je, kako se je na facebooku širil komentar uglednega novinarja in vrhunskega strokovnjaka za mednarodne odnose Uroša Lipuščka. Občila (Dela ni med njimi) so povzela tudi ta opis in iz enega naših najboljših poznavalcev svetovnih procesov naredila »primer«.
Ob vsej paniki še zdaj ne vemo, katero vmešavanje je »tuje – zlasti rusko«, katero pa je zgolj domače.
Vsak javni nastop se »vmešava« v odnose na javnem prizorišču. A kateri javni posegi so »tuji«? Ali je tuja, denimo, novica, ki jo je po britanskem dnevniku Guardian na dan, ko sem napisal tole besedilo (25. 2. 2026), povzelo Delo in ki nam sporoča, katera igralka bo igrala drugo igralko v filmu o filmu, ki »je postal svetovna uspešnica, zaslužil na milijone dolarjev in prejel dva oskarja«.
Z novico je istega dne na spletu pohitel Dnevnik. Še bolj zavzeto kakor Delo navezuje novico na trenutno priljubljene televizijske nadaljevanke, na hollywoodsko mitologijo nasploh in posebej na izhodiščni film iz leta 1961.
Z novico sta istega dne postregla tudi MMC RTV SLO in 24ur. Razširili so jo Telex (»vsi mediji na enem mestu«), Times.si, Metropolitan.si, Reporter. Pa tudi STA! Na facebook in instagram nisem pogledal, a Google mi kaže, da se je novica tudi tam razpasla.
Vse na isti dan: smo torej zasledili organizirano širjenje tujega vpliva? Kakor nas je naučil Trivelis, lahko sklepamo, da smo naleteli na »tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje« (ali v izvirniku: Foreign Information Manipulation and Interference – FIMI). Na MMC in v Dnevniku so novico tudi normalizirali – uvrstili so jo v rubriko Kultura. Pogrešamo sicer pomembno značilnost tujega vmešavanja – novice tokrat niso lokalizirali, kulturno prilagodili.
Prenašalci tujega vpliva so zamudili priložnost, da bi omenili, da so izhodiščni film predvajali v naših kinematografih v šestdesetih letih 20. stoletja, da je literarna predloga (iz leta 1958) v nadaljevanjih izšla v tedniku Tedenska tribuna leta 1962, v prevodu Maile Golob pa kot knjiga izšla pri Mladinski knjigi leta 1965 in še večkrat do leta 2004. Prenašalci so tudi zamolčali, da je književna kritičarka prav na MMC še nedavno označila film za »revizionistično hollywoodsko različico« literarne predloge s »prisiljeno saharinastim koncem«.
Je ta hollywoodska reklama tuje vmešavanje – ali preprosto kulturni imperializem?
Istega dne je Delo objavilo komentar, ki je povzel, kakor je pisalo, »spoznanje« »odločevalcev« v EU, »da se Putinova Rusija v imperialnih ambicijah ne bo ustavila, dokler ne bo vojaško ali gospodarsko izčrpana«. Komentator je propagando in militarizem EU prikazal za resnico, ki da jo je militaristična frakcija v EU spoznala, domnevno naivni mirovniki pa se do nje niso dokopali.
Potem je sam nasedel na svoj trik in iz vojnohujskaške »resnice« EU v svojem imenu izpeljal sklep, da »Evropa [mišljena je EU] nima na voljo drugega, kot da po vseh svojih močeh pripomore h krepitvi ukrajinske obrambe in s sankcijami strateško slabi Rusijo«. Krog je sklenjen: od militaristične propagande odločevalcev v EU do vojne propagande v Delu. Ali Delo s tem širi tuje vplive – ali mogoče samo normalizira početje militaristične frakcije v EU?
V čem je razlika med tem komentarjem v Delu in inkriminiranim Lipuščkovim komentarjem na facebooku? Komentatorja v Delu so stališča militaristov v EU tako močno prepričala, da si samoiniciativno izmišljuje dodatne argumente za njihova dejanja. Uroš Lipušček je analiziral delovanje zveze Nato in delovanje vlade ter prišel do spoznanj, kritičnih do Nata in do vlade.
Delov komentator je »podomačil« tujo politiko Macrona, Merza, pakta Nato – Lipuščkove analize in sklepi so izvirno domači, saj so delo njegovega intelekta. Pri komentarju v Delu je razlika med tujim in domačim brez pomena. Pri politiki evropske komisije, sveta, parlamenta, ki jo določajo tuji pritiski francoske, nemške, nizozemske itn. vlade, pakta Nato, evropskega in ameriškega kapitala, sodelujejo iz Slovenije delegirani ljudje, prevzema jo domača vlada in vse skupaj propagira domače glasilo.
Inštitut Trivelis cilja v napačne tarče in po krivici blati domačo pamet.
***
Rastko Močnik, Ljubljana.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Komentarji