Zakaj ministrstvo skriva podatke o uspehu naših otrok

Kot Civilna iniciativa za izobraževanje na domu čutimo potrebo po odzivu na članek o izobraževanju na domu. Žal ugotavljamo, da še vedno prevladuje veliko napačnih predstav in predsodkov o tej obliki izobraževanja otrok.

Najbolj so nas presenetile izjave Pedagoškega inštituta, ki bi že zaradi svojega naziva in strokovne narave moral izkazati malo več poznavanja področja, ki ga komentira.

Predvsem pa je zanimivo dejstvo, da na ministrstvu za izobraževanje ne zbirajo podatkov o tem, kakšen je uspeh otrok, ki se izobražujejo na domu. Ali ti podatki niso pomembni? Na podlagi česa torej sklepajo, da ti otroci akademsko niso uspešni in zakaj imajo šole, ki ne izvajajo izobraževanja teh otrok, sploh dolžnost preverjati njihovo znanje, če potem ti podatki ostanejo javnosti prikriti?

Aktualna oblast je uničila najbolj svobodno obliko izobraževanja v Sloveniji. FOTO: Shutterstock

Zelo verjetno bi ti podatki pokazali nekaj za sistem zelo neprijetnega, saj bi razkrili že dobro poznano dejstvo, da je izobraževanje na domu postalo superiorna oblika izobraževanja vsem ostalim.

Tuje raziskave (domačih žal ni) namreč kažejo, da so na domu izobraževani otroci akademsko in socialno enako ali celo bolj uspešni od svojih vrstnikov v šolah.

Ali primarna pediatrija v Sloveniji lahko preživi?

Izobraževanje na domu se je zelo hitro in uspešno prilagodilo tehnološkim in socialnim spremembam sodobnega časa, medtem ko šola kot institucija še vedno temelji na zastarelih principih, ki otrokom dejansko povzročajo vedno več škode, v obliki upadanja znanja in pismenosti (po podatkih mednarodnih primerjav) ter naraščanju psihosocialnih težav otrok in mladostnikov.

Nova zakonodaja je lani na domu izobraževanim otrokom naložila opravljanje izpitov iz vseh predmetov javne šole in s tem izobraževanje na domu pretvorila v šolanje na daljavo, ki je dokazano škodljivo in neučinkovito.

Nova zakonodaja je izobraževanje na domu spremenila v neučinkovito šolanje na daljavo. FOTO: Leon Vidic/Delo

Staršem, ki se odločijo za to obliko izobraževanja lastnih otrok, je država naložila veliko dodatnega bremena, hkrati pa ni poskrbela za to, da bi sredstva za izobraževanje, ki tem otrokom pripadajo, do njih tudi prišla.

Vsa proračunska sredstva, namenjena za izobraževanje šoloobveznih otrok, še vedno ostajajo izključno v šolah, ki (kot piše tudi v članku) ne izvajajo pedagoškega procesa za otroke, ki se izobražujejo na domu.

To je bil tudi eden od argumentov za pobudo ocene ustavnosti uvedenih zakonskih sprememb, ki jo je letos februarja vložila Civilna iniciativa za izobraževanje na domu. V njej so združeni starši, ki svoje otroke izobražujejo na domu in so izkazali pravni interes za tako pobudo.

Kljub zaostrenim pogojem so bili letos vsi ti otroci na izpitih uspešni, a žal vsi ne bodo nadaljevali svojega izobraževanja na tak način, ker je bilo to prenaporno, tako za starše kot za otroke. Še posebno v družinah z več otroki, ki so se na tak način izobraževali.

Starši so se po naporni izkušnji odločili otroke vpisati v zasebno šolo v tujini. FOTO: Uroš Hočevar

Imamo primer, kjer so se v družini kar trije otroci izobraževali na domu in so jih starši morali pripraviti na skupno kar 37 celoletnih izpitov. Študentje na fakultetah opravljajo v povprečju približno 10 izpitov na leto, na domu izobraževan osmošolec pa jih mora opraviti kar 15. Po tej izkušnji so se odločili otroke vpisati v zasebno šolo v tujini.

Ravnatelji opozarjajo na enake možnosti za vse

To pa ni osamljen primer. Prišlo je tudi do situacije, ko so starši morali preko ministrstva za izobraževanje zahtevati vpogled v otrokov test na izpitu, ker ga šola ni želela pokazati. Izkazalo se je, da je bil izpit preobsežen in prezahteven za otrokovo razredno stopnjo, kar je potrdil tudi zavod za šolstvo (dokaz hranimo na CIIND).

Večina primorskih otrok, ki so se v preteklosti izobraževali na domu, je že lani nadaljevala svoje izobraževanje čez mejo, v Italiji in na Hrvaškem, saj v slovenski Istri zasebnih šol ni. Imamo tudi primere izobraževalnega begunstva, ko so si starši uredili bivanje v Italiji, da lahko tam svobodno izobražujejo svoje otroke na domu, saj je v Italiji pravica do tega načina izobraževanja ustavno varovana.

To pomeni, da je otrok v nobenem primeru ne more izgubiti in staršev država ne more prisiliti, da otroka vpišejo v šolo. Tudi evalvacija znanja teh otrok je v Italiji urejena veliko učinkoviteje ter dejansko v korist in podporo izobraževalnemu napredku otrok. Pri nas pa se ministrstvo še kar naprej spreneveda, da ne pozna boljših metod, čeprav smo jih v Civilni iniciativi že večkrat predstavili.

Družine postajajo izobraževalni begunci in si urejajo bivanje v Italiji. FOTO: Leon Vidic/Delo

Namesto da bi izobraževalni sistem posodobili v skladu z znanstvenimi dognanju o razvoju in učenju otrok ter izboljšali za vse otroke, se je naša oblast odločila zadeve urejati s prisilo in grožnjami preko Inšpektorata za šolstvo.

Primeri družin, ki otrok v šolo sploh ne vpišejo, so prav zaradi tega v porastu. Če je bilo v lanskem šolskem letu takih primerov okoli 100, jih je letos (kot piše v članku) že okoli 300, in kot kaže, se bo ta trend še okrepil.

Dr. Eva Klemenčič iz Pedagoškega inštituta je očitno zelo slabo obveščena o razlogih za sprejem možnosti izobraževanja na domu kot alternative pred 30 leti, saj to ni bilo sprejeto zaradi dolgotrajno bolnih otrok in potujočih družin, kot pravi, ampak kot »odsev v vseh demokratičnih državah priznane in spoštovane pravice staršev do svobodne izbire izobraževanja otrok« (vir: Poročevalec DZRS, letnik 20, št. 46, str. 77, 30. 11. 1994).

Gospa pravi, da sodobnih rešitev v obliki izobraževanja preko spleta ne bi smeli dopuščati, ker zanje nimamo ustreznih registrov in je o njih premalo znanega. Hkrati pa v isti številki vašega časopisa na strani 11 objavljate članek o ameriški najstnici, ki je pretresla svet matematike in se pri osemnajstih vpisala na doktorat.

Dr. Eva Klemenčič meni, da je bilo izobraževanje na domu prvotno namenjeno dolgotrajno bolnim otrokom in potujočim družinam. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Dekle je bilo izobraževano na domu in se je matematike učilo preko brezplačne spletne platforme Khan Academy, ki se že dolgo uporablja po vsem svetu, tudi v marsikateri šoli.

Dr. Klemenčičeva pa pravi, da je tudi argumenti zagovornikov izobraževanja na domu ne prepričajo, ker »v Sloveniji nimamo nobene raziskave, ki bi primerjala učence, ki se šolajo na domu, in te, ki se izobražujejo v šoli«.

Danaja Lorenčič: Zakaj gremo v šolo vsi v družini, če jo bo obiskoval le otrok

Ob tem bi se bilo mogoče smiselno vprašati, zakaj Pedagoški inštitut do danes še ni izvedel take raziskave. Če ne drugega, bi bilo že za samo pedagoško stroko koristno, da se bolje seznani s pedagoškim procesom izobraževanja na domu, ker ga več kot očitno ne pozna.

Dr. Klemenčičeva poudarja tudi, da naj bi bil pri izobraževanju na domu odločilen socialno ekonomski status, kar naj bi se potrdilo med vsesplošnim izobraževanjem na daljavo v času pandemije. Mogoče je to res odločilno za šolanje na daljavo, a pri izobraževanju na domu socialno ekonomski status nima večjega pomena. Vsaj tako je pokazala raziskava, ki smo jo izvedli v Civilni iniciativi za izobraževanje na domu, prav zato, ker takih raziskav pri nas še ni.

Starši so na ustavno sodišče vložili pobudo za oceno ustavnosti zakonskih sprememb. FOTO: Leon Vidic/Delo

V raziskavo je bil vključen zelo visok delež družin, ki so v tistem času svoje otroke izobraževale na domu. Pridobljeni podatki pa so pokazali, da skoraj 40 odstotkov teh družin ne presega 2000 evrov neto mesečnih dohodkov, nekaj manj kot 30 odstotkov dosega dohodke med 2000 in 3000 evrov na mesec, 10 odstotkov jih je med 3000 in 4000 evrov na mesec in le 5 odstotkov jih presega 4000 evrov mesečnih dohodkov.

V večini primerov pedagoški proces izobraževanja na domu v celoti prevzame eden od staršev, kar pomeni, da se zaradi tega odpove lastni poklicni poti in dohodku, družina pa je odvisna od dohodka enega starša. Zato je oznaka »privilegirane skupine«, ki jo je uporabila dr. Klemenčičeva, v tem kontekstu povsem zgrešena.

Tudi pomisleki o stopnji izobrazbe staršev, ki svoje otroke izobražujejo na domu, so odveč, saj tako tuje kot tudi naša raziskava (Civilne iniciative) kažejo na to, da se za tako obliko izobraževanja otrok odločajo predvsem visoko izobraženi starši (66 odstotkov mater in 49 odstotkov očetov ima VI.–VIII. stopnjo izobrazbe).

Tukaj pa lahko kot zanimivost še dodamo, da je med temi starši kar 39 odstotkov takih z izobrazbo pedagoške smeri. Lahko bi torej posplošili, da so slovenski starši, ki se odločajo za izobraževanje svojih otrok na domu, strokovno bolje podkovani od kadra, ki se trenutno zaposluje v slovenskih javnih šolah, kjer se danes soočajo z eno največjih kadrovskih stisk v vsej zgodovini svojega obstoja.

Javni šolski sistem temelji na zastarelih principih, ki otrokom povzročajo škodo. FOTO: Sergey Bobok/AFP

270 milijonov evrov za gradnjo dveh novih ljubljanskih fakultet

Zelo nas žalosti, da je aktualna oblast, ki je bila izvoljena pod geslom svobode, na tak način uničila najbolj svobodno obliko izobraževanja pri nas.

***

Darinka Radoja, v imenu Civilne iniciative za izobraževanje na domu.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč uredništva.