Zakaj »Švedi so se borili do zadnjega Finca« ne drži

Osmega novembra je bil objavljen celostranski zapis, povzet iz uglednega časopisa The Economist z naslovom Finska filozofija, ki bi lahko rešila Evropo. Podobno je bila v Sobotni prilogi 22. novembra v prispevku Najdaljši dan omenjena zimska vojna med Sovjetsko zvezo in Finsko 1939–1940. Četudi sam zelo cenim finski javni šolski sistem in imamo s Finsko nekaj skupnih karakteristik, kot so npr. gozdnatost in smučarske skoke, so avtorji le delno povzeli zgodovinska dejstva in izkušnje iz švedsko-ruskih vojn in zimske vojne.

Od prvih vojn izvira tudi zgodovinsko netočen stavek: »Švedi so se borili proti Rusom do zadnjega Finca«, ki pa ne opiše prave vloge Fincev v vojnah med Švedsko in Rusijo. In ta stavek v spremenjeni obliki tudi uporabljamo v sedanjih vojnih konfliktih. Švedska se je res borila proti Rusiji za nadzor nad Finsko, ki je bila takrat del švedskega imperija, in boji so bili predvsem med švedsko in rusko vojsko, Finci pa tudi niso bili zgolj pasivni udeleženci, ampak so bili tudi borci v švedski vojski in del gverile.

Leta 1809 je Švedska nato zaprosila za mir in podpisala mirovno pogodbo. V skladu s pogoji pogodbe je Finska postala rusko ozemlje, avtonomno veliko vojvodstvo. Leta 1810 je švedski parlament tudi zaradi te vojne imenoval enega od Napoleonovih maršalov, Jean-Baptista Bernadotta, za dediča švedske monarhije.

Zdi se, da je ustanovitev velikega vojvodstva Finske takrat ublažila sovražnosti med Švedsko in Rusijo. Finska je postala tamponski pas. V zimski trimesečni vojni 1939–1940 pa so Finci ustavili začetni sovjetski prodor, vendar so morali kasneje ob veliki premoči Sovjetov zaprositi za premirje. V Moskvi je bila podpisana mirovna pogodba 12. marca 1940. Z izgubo Karelije je Finska izgubila velik del industrije in s svojih domov je bilo pregnanih 12 odstotkov takratne finske populacije. Sovjeti so pridobili devet odstotkov finskega ozemlja. Finci se niso sprijaznili s porazom.

Z željo, da bi pridobili nazaj izgubljeno ozemlje, so se leta 1941 pridružili nacistični Nemčiji pri napadu na Sovjetsko zvezo. V drugi svetovni vojni so se napadi Finske skupaj z nacistično Nemčijo proti Sovjetski zvezi tudi nadaljevali. Vemo pa, kako se je vojna končala. Upam, da neodvisni zgodovinarji lahko o tem in o kasnejših dogodkih povedo kaj več.

Avtor v prvem prispevku tudi ne omenja, da je Finska dvojezična država. Uradni jeziki so finski in švedski ter tudi jeziki Samijev. Finski zakoni o manjšinah striktno ščitijo pred diskriminacijo. Finska ustava namreč določa, da so vsi enaki pred zakonom, in prepoveduje različno obravnavanje brez sprejemljivega razloga na podlagi spola, starosti, porekla, jezika, vere ali zdravja. Tudi tu bi se Evropa lahko marsikaj naučila. Tudi vse knjige finskega avtorja Arta Paasilinne, ki so prevedene v slovenščino, je treba prebrati in jih zelo priporočam, predvsem pa knjigo Očarljivi skupinski samomor.

Sem pa na Finskem naletel tudi na smešnice, v katerih nastopata Pekka in Toivonen, in te so neverjetno podobne našim vicem o Muju in Hasu. Tudi ta podobnost nam skuša nekaj povedati.

***

Ivan Leban, Smrjene

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.