Zdravljenje bolnišnic

V Sloveniji je deset splošnih, 13 specialnih bolnišnic in dva UKC. V njih je približno 380.000 hospitalizacij ali skupno 2,7 do 2,8 milijona oskrbnih dni na leto, kar pomeni povprečen čas hospitalizacije sedem dni.

V zdravstvu 200 milijonov evrov primanjkljaja, bolnišnice z 22 milijoni izgube

Menim, da je k stacionarnim zavodom treba prišteti še zdravilišča, kjer tudi poteka običajno nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, ki bi ga sicer morali izvajati v bolnišnicah.

Ker se iz leta v leto ponavljajo izgube v številnih bolnišnicah, bi bilo za njihovo »zdravje« nujno, kot popularno rečemo, to »sistemsko« urediti. In ena od možnosti, a seveda ne edina, tudi doplačevanje za hotelski del storitev, ki so jih pacienti deležni v času bivanja v bolnišnicah.

To se mi zdi pravično v primeru, ko ima pacient kakršnekoli osebne dohodke, saj paradoksalno, ko je v bolnišnici, na neki način v bistvu varčuje. Naj to predstavim s primerom, ki pa ni bil edini, je pa morda najbolj nazoren. Imel sem pacientko, ki zaradi objektivnih okoliščin in kronične, neozdravljive bolezni, ni mogla biti odpuščena domov, ker ni imela nobenih ožjih sorodnikov, ki bi skrbeli zanjo, v DSO pa tudi ni sodila zaradi prezahtevne zdravstvene situacije.

Tako je živela neprekinjeno tri leta v naši zdravstveni ustanovi vse do smrti. Po smrti so prišli neki daljni sorodniki, ki jih nista prav posebej zanimala njeno zdravstveno stanje in vzrok smrti, ampak predvsem to, kje je njena hranilna knjižica, na katero se je stekala sicer njena skromna pokojnina.

Pošteno? Presodite sami! Zame ne! Kako bi znesek participacije izračunali, je stvar razprave in ni smiselno brez širše razprave določiti kar enotno ceno za vse, ne glede na njihovo materialno stanje. Lahko bi navedel še številne druge primere iz prakse, ko so pacienti in svojci izkoriščali možnost brezplačnega bivanja v bolnišnicah iz različnih razlogov, od povsem objektivnih do prav bizarnih.

Tudi za to, da so imeli prosti konec tedna ali da so lahko šli na dopust. V nam bližnji državi Avstriji ta dnevni prispevek, lahko bi ga imenovali tudi ležarina, znaša od 10 do 23 evrov in ob zgoraj navedenem številu oskrbnih dni bi v našem primeru to zneslo od 28 do približno 60 milijonov dodatnega denarja na leto, ki bi šel na račun bolnišnic ali zavarovalnice.

Res pa je, da v državah z državnim ali univerzalnim zdravstvom, ki temelji na proračunskem financiranju, pacienti v javnih bolnišnicah ne plačujejo dnevne participacije ali doplačil za osnovne hotelske storitve (bivanje ter standardna prehrana) med nujnim ali medicinsko utemeljenim zdravljenjem.

Da bi navajal posamezne primere držav, ni smiselno, saj imajo nekatere kljub vsemu določene omejitve (na primer na 28 dni). Slovenija, strogo gledano, ne sodi v to skupino, saj je zdravstvo sicer financirano večinoma iz namensko zbranega javnega denarja, ne iz proračuna, res pa je, da so pogosto nujne »injekcije« iz državnega proračuna.

In potem se med »dobičkarji« in »izgubarji« pojavijo napetosti in očitki, ki niso produktivni in ne koristijo nikomur. Naj sklenem. »Zdravljenje« bolnišnic je lahko simptomatsko ali vzročno.

Simptomatsko je pokrivanje izgub, vzročno pa zmanjševanje materialnih stroškov in stroškov dela, kar pa je najtežje izvedljivo, ker zahteva kompetentno in visoko usposobljeno strokovno vodstvo.

***

Marjan Fortuna, Kranj