Zdravstvo v svojem bistvu ni problem optimizacije

V rubriki Gostujoče pero smo bili priča poskusu, v katerem skupina inženirjev, doktorjev računalniških in fizikalnih znanosti, slovensko zdravstvo predstavlja kot problem, rešljiv z »inženirsko logiko«, algoritmi in jasnejšo odgovornostjo. Njihova teza je preprosta: čakalne vrste rastejo, ker sistemu manjkata upravljanje in optimizacija. Tak pogled je privlačen – in nevarno poenostavljen. Zdravstvo ni tehnični sistem. Ni omrežje, ki ga je mogoče uravnotežiti z algoritmom. Je etično, strokovno in človeško izjemno kompleksen prostor, kjer odločanje ne temelji zgolj na učinkovitosti, temveč na odgovornosti do bolnika. Paradoks takšnega razmišljanja je očiten. Odgovornost za delovanje sistema se danes že v veliki meri prelaga na zdravnike, ki vsakodnevno nosijo posledice čakalnih vrst in omejenih kapacitet. Inženirski pristop pa vztraja, da je problem predvsem v pomanjkanju algoritmov – pri čemer svoje modele gradi prav na podatkih o čakalnih vrstah, ki so, kot priznava tudi strokovni direktor NIJZ, prim. prof. dr. Ivan Eržen, lahko napačni, podvojeni ali celo umetno ustvarjeni. Ob takšnih ugotovitvah bi javnost upravičeno pričakovala jasen in odločen odziv institucije, ki je odgovorna za kakovost teh podatkov.

Zakaj čakalne vrste rastejo kljub več denarja: manjkajo algoritem in odgovornost

Če so vhodni podatki nezanesljivi, potem velja osnovno pravilo »Garbage In, Garbage Out« (če so vhodni podatki slabi, netočni ali nepopolni, bodo tudi rezultati takšni, ne glede na uporabljene metode ali algoritme). V takšnih razmerah vsak algoritem proizvaja zgolj iluzijo reda. Prav v takem okolju pa je naivno pričakovati, da bo centralno upravljanje z enim samim nosilcem odgovornosti – ZZZS, ki naj bi kot aktivni kupec storitev v realnem času upravljal kapacitete, čakalne sezname in pacientove poti – lahko rešilo problem čakalnih vrst.

Upravljanje sistema na podlagi nezanesljivih in nepreglednih podatkov ne vodi v večjo učinkovitost, temveč v koncentracijo odločanja nad številkami, ki jim ni mogoče zaupati. Bolniki medtem do ključnih informacij sploh ne morejo priti. Podatki o čakalnih dobah ostajajo skriti v nepreglednih tabelah in neuporabnih formatih. To ni tehnična napaka, temveč sistemski problem, ki ga nobena dodatna plast optimizacije ne more rešiti. Zato je tudi širša zgodba digitalizacije, vključno s projekti, kot je eKarton, upravičeno pod vprašajem. Ali res izboljšuje obravnavo – ali pa predvsem širi prostor za nove IT-rešitve in njihove izvajalce? Izkušnje iz tujine kažejo, da je lahko digitalizacija tudi zelo donosen poslovni model, medtem ko učinki za paciente pogosto zaostajajo za vložki. Ob tem ne gre spregledati, da se v strokovnem prostoru prepletajo tudi skupna sodelovanja, izobraževanja in promocija digitalnih rešitev, tudi v okviru Slovenskega društva za medicinsko informatiko (SDMI). Takšna povezanost sama po sebi ni nujno problematična, odpira pa vprašanje, ali so mehanizmi dovolj transparentni, da bi javnost lahko jasno razumela, kje se konča strokovni interes in kje se začnejo poslovni interesi.

Zdravstvo v svojem bistvu ni problem optimizacije, temveč odnos med zdravnikom in pacientom. Tam, kjer inženirji vidijo težave z upravljanjem, razporeditvijo virov ali pomanjkanjem sredstev, zdravnik vidi človeka z boleznijo in stisko. Prepričanje, da lahko tako kompleksen sistem »rešimo« z algoritmom, zato ne kaže le na pretirano vero v tehnologijo, temveč tudi na nerazumevanje njegovega bistva. Brez medicinske etike ter verodostojnih in dostopnih podatkov noben algoritem ne more nadomestiti resničnega razumevanja zdravstva, lahko pa zelo učinkovito ustvarja nevaren vtis, da ga obvladujemo. Takšen vtis hkrati odpira prostor za nova tehnološka razmišljanja, projekte in finančne tokove, ki so pogosto bolj povezani z razvojem in interesi izvajalcev kot pa z dejanskimi potrebami bolnikov in zdravnikov.

***

prim. Dušan Nolimal,

zdravnik, raziskovalec in specialist javnega zdravja, Ljubljana