Zgodovinopisje ali potvorba dejstev

Urednik Sobotne priloge Dela gospod Ali Žerdin je v uvodniku opisal delo našega, leta 2022 preminulega skupnega prijatelja, velikega fotografa Joca Žnidaršiča ter njegove napore za postavitev slovenske zastave na Triglavu v osamosvojitvenih dneh 12. junija 1991.

Gospod Ali Žerdin je zapisal: »Klical je Ludvika Toplaka, predsednika enega od skupščinskih zborov. Kakšna zastava bo plapolala ob razglasitvi neodvisnosti? Toplak ni mogel odgovoriti. Razprave o zastavi so še trajale.« V nadaljevanju je Žerdin zapisal, da »desetletje kasneje … nihče ne zardeva, ko nekdo ikonično fotografijo sune, jo rahlo predela in uporabi za strankarsko propagando«. Ne vem, zakaj in kdo, kdaj, kje in kako je sunil in zlorabil ikonično fotografijo. Zanimiv pa je zadnji odstavek uvodnika: »Pozorni bodimo na detajle. Bodimo pozorni na trditve, da je zastava na Triglavu zaplapolala zaradi genialne komande državnega vrha, fotografi in snemalci pa naj bi bili milostno pripuščeni, da prizor ovekovečijo. Takšno 'zgodovinopisje' je potvorba.«

Očitno pa je, da Ali Žerdin s tem tekstom nasilno potvarja dejstva, da polarizira odnose med »državnim vrhom« in »fotografi in snemalci« pred državno proslavo v Ljubljani. Tega v letih osamosvojitve nismo poznali. Vsak je mislil, kaj lahko dobrega stori. Ločevali smo samo poštenje od nepoštenja, predanost od špekulacije, pogumne in strahopetce. »Državni vrh« ter »fotografi in snemalci« so delovali družno s kmeti na Goričkem in drugimi domoljubi po Sloveniji in tujini. Polarizacijo smo zasledili kasneje, zlasti po mednarodnem priznanju. Konkretni primeri, kot klic »Ustavimo desnico«, so potencirali tisti, ki so se zbali za privilegije. Slednji so razumeli tranzicijo kot znotrajpartijski medgeneracijski spor; drugi pa smo razumeli tranzicijo kot sistemsko spremembo.

In še, Žerdin piše: »Klical je Ludvika Toplaka, predsednika enega od treh zborov.« Res je, bil sem predsednik družbenopolitičnega zbora in član ustavne komisije. Predsednik France Bučar me je osebno pozval, da skrbim za oblikovanje državne zastave. Gospod Marko Pogačnik je tisti večer predlagal elemente grba, ki naj bo na zastavi ter povezoval simbole Triglav, morje in tri zvezde Celjskih grofov, ki da jih je upodobil tudi arhitekt Jože Plečnik v cerkvi na Bledu. Dogovor za grb ni bil zrel. Joco ni samo klical, prišel je tudi k meni z vprašanjem, in ker dogovor o grbu ni bil zrel, sem res kratko predlagal, »naj ponesejo slovensko narodno zastavo, trobojnico«.

Za mene je slovenska narodna zastava bila namreč simbol slovenske narodne identitete in s tem temelj slovenske državotvornosti. Mislil sem si, ta nas vse povezuje in bo ostala tudi, če parlament ponovnega predloga ne izglasuje. Slovenska trobojnica je spremljala državotvorna gibanja slovenskih študentov na Dunaju, marca 1848, ter naslednji mesec študente v Ljubljani, kjer je Lovro Toman izobesil slovensko trobojnico.

Ta zastava je naslednje stoletje spremljala Slovence v domovini in v svetu. Tudi predlog, da se narodna zastava ponese na vrh Triglava, ni »genialna komanda iz državnega vrha«, kot to podtika Žerdin, to je samo opredelitev, ki sledi domoljubnemu čustvu tistih, ki to v srcu nosijo, tako »onih iz državnega vrha kot fotografov in snemalcev«. Vsaka druga razlaga je ali nepoznavanje ali politična manipulacija.

Drugo, Žerdin je zapisal: »Toplak ni mogel odgovoriti.« To pa je čista neresnica, ki si jo je izmislil Žerdin. Joco Žnidaršič je večkrat jasno povedal v intervjujih in tudi zapisal: »Ludvik Toplak mi je tedaj rekel, kar trobojnico dajte« (Veso Stojanov, Telefoto je bil včasih tudi norišnica, Delo, 25. 2. 2019). Tudi v osebnih sporočilih mi je večkrat to potrdil, v novoletni čestitki pa prijateljsko namignil, da sem »krivec« zgodbe.

***

Prof. dr. Ludvik Toplak, Maribor.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.