Življenje na robu revščine
Vlada v desetih letih ni sprejela nobenega ukrepa za boljšo dostopnost socialnega varstva starejših ljudi.
Odpri galerijo
Vse kaže, da je država prepustila skrb za starejše svojcem in morda kakšni stranki, ki pa je ujetnica predsednika, ta pa se lahko na račun upokojencev obnaša tako, kakor se. Foto Jože Suhadolnik
Pred nekaj dnevi sem na nacionalni televiziji spremljal oddajo Preverjeno, v kateri smo v prvem delu oziroma prispevku lahko slišali, kako težko ljudje živijo s štiristo ali petsto evri in si ne morejo privoščiti nič posebnega, le nujno.
Slišali pa smo tudi, da hodijo celo ljudje, ki so redno zaposleni, na Rdeči križ po hrano. To je res zlata medalja za socialno državo. V zadnjem prispevku v oddaji pa smo poslušali pasjeljubce, kaj vse so pripravljeni storiti in koliko vlagati v svoje pasje ljubljence. Od zdravil do šamponov za kopanje, posebnih priboljškov in žurk za rojstne dneve s šampanjcem in celo veličastnih pogrebov. Nič ni bilo rečeno, ali je v to všteta tudi maša.
Pa brez zamere, a ko pomislim, koliko upokojencev si lahko privošči šampanjec – no, ja, svet se spreminja. Mladi pari pa se vse raje odločajo za psa kot za otroka. Tudi ta pojav je vreden premisleka. Tisti, ki imamo otroke, smo se po lastni volji, svobodno odločili zanje, in prav otroci so bodoči davkoplačevalci, ki bodo delali za naše pokojnine – zato niti ni čudno, da so nekateri predlagali davek na samskost.
Človeka pa ne pusti hladnega dejstvo, da imajo nekateri psi dosti boljši standard kot velik del upokojencev. Država je dala 74 milijonov evrov za različne raziskave, za analize, ki naj bi zgolj pokazale, ali so predvidene rešitve v povezavi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne. Vse kaže, da je država prepustila skrb za starejše svojcem in morda kakšni stranki, ki pa je ujetnica predsednika, ta pa se lahko na račun upokojencev obnaša tako, kakor se.
Vlada v desetih letih ni sprejela nobenega ukrepa za boljšo dostopnost socialnega varstva starejših ljudi in ni odpravila pomanjkljivosti. Iz ugotovitve prejšnje revizije računskega sodišča iz leta 2008 sta ministrstvi za delo, družino in socialne zadeve ter za zdravje namenili 74 milijonov evrov za študije, ki pa ne bodo pripomogle k boljši dostopnosti do socialnih storitev. Resnično potrebujemo zakon o dolgotrajni oskrbi, s katerim vlada že močno zamuja.
Kaj reči za konec? Če smo nekoliko pikri, se lahko le vprašamo, kakšno življenje živijo naši starostniki. Pasjega gotovo ne –
morda pa jim ostane vsaj pasja radost, ki ni tako draga in je še vedno precej dobra, da se človek lahko vsaj nasiti.
Slišali pa smo tudi, da hodijo celo ljudje, ki so redno zaposleni, na Rdeči križ po hrano. To je res zlata medalja za socialno državo. V zadnjem prispevku v oddaji pa smo poslušali pasjeljubce, kaj vse so pripravljeni storiti in koliko vlagati v svoje pasje ljubljence. Od zdravil do šamponov za kopanje, posebnih priboljškov in žurk za rojstne dneve s šampanjcem in celo veličastnih pogrebov. Nič ni bilo rečeno, ali je v to všteta tudi maša.
Pa brez zamere, a ko pomislim, koliko upokojencev si lahko privošči šampanjec – no, ja, svet se spreminja. Mladi pari pa se vse raje odločajo za psa kot za otroka. Tudi ta pojav je vreden premisleka. Tisti, ki imamo otroke, smo se po lastni volji, svobodno odločili zanje, in prav otroci so bodoči davkoplačevalci, ki bodo delali za naše pokojnine – zato niti ni čudno, da so nekateri predlagali davek na samskost.
Kakšno življenje živijo naši starostniki? Foto Jože Suhadolnik
Človeka pa ne pusti hladnega dejstvo, da imajo nekateri psi dosti boljši standard kot velik del upokojencev. Država je dala 74 milijonov evrov za različne raziskave, za analize, ki naj bi zgolj pokazale, ali so predvidene rešitve v povezavi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne. Vse kaže, da je država prepustila skrb za starejše svojcem in morda kakšni stranki, ki pa je ujetnica predsednika, ta pa se lahko na račun upokojencev obnaša tako, kakor se.
Vlada v desetih letih ni sprejela nobenega ukrepa za boljšo dostopnost socialnega varstva starejših ljudi in ni odpravila pomanjkljivosti. Iz ugotovitve prejšnje revizije računskega sodišča iz leta 2008 sta ministrstvi za delo, družino in socialne zadeve ter za zdravje namenili 74 milijonov evrov za študije, ki pa ne bodo pripomogle k boljši dostopnosti do socialnih storitev. Resnično potrebujemo zakon o dolgotrajni oskrbi, s katerim vlada že močno zamuja.
Kaj reči za konec? Če smo nekoliko pikri, se lahko le vprašamo, kakšno življenje živijo naši starostniki. Pasjega gotovo ne –
morda pa jim ostane vsaj pasja radost, ki ni tako draga in je še vedno precej dobra, da se človek lahko vsaj nasiti.
