Zlatorog: pohlep in lakomnost človeka nad naravo

Z umetno inteligenco je danes mogoče narediti vse. Zdaj nas z njeno pomočjo nekateri prepričujejo, da je kozorog že od samega začetka zaščitni znak Pivovarne Laško. In to kljub temu da ima ta v blagovni znamki upodobljenega gamsa z zlatimi roglji.

Slovenski lovci vemo, da gre za upodobitev bajeslovnega gamsa iz povesti (najbrž pravilneje bajke) o Zlatorogu. Ta je del dediščine in zgodovinskega izročila slovenske lovske organizacije, ki bo prihodnje leto stara 120 let.

Del njenih še globljih in starejših korenin je tudi bajka o Zlatorogu, ki v sedanjem času simbolizira pohlep človeka po materialnih dobrinah v škodo narave za vsako ceno.

Od vsega začetka slovenske lovske organizacije, začenši s Slovenskim lovskim klubom (SLK) leta 1907 in nato leta 1909 preimenovanem v Slovensko lovsko društvo (SLD), so si bili njeni ustanovitelji in prvi voditelji edini, da naj bo na društvenem znaku Zlatorog, bajeslovni beli gams z zlatimi roglji, ki je po pripovedki iz davnih časov vodil in čuval trop divjih koz v triglavskih gorah.

V Sloveniji so kozorogi tik pred izumrtjem, njihovo stanje je skrb vzbujajoče

Upodobil ga je prof. Peter Žmitek, kasneje pa mu je dal podobo in obliko akademski slikar Josip Gorup, ki velja še danes za najboljšega in najbolj izvirnega slovenskega lovskega slikarja. Dvomov torej ni in jih ne sme biti.

Upodobitev in iz nje izhajajoči simbol slovenskih lovcev izhaja iz ljudske pripovedke (bajke ali za nekatere tudi legende) o Zlatorogu. Ta pravi, da sta bili Jezerska dolina in prostrana visokogorska planota Komna nekoč planinski raj.

Tam so bivale bele žene, mila, dobrosrčna bitja. Prikazovale so se tudi v dolini, pomagale siromakom v stiskah in ženam pri porodu. Otroka, ki je prišel na svet v njihovi navzočnosti, so varovale vse življenje. Zahvale za svoja dobra dela si niso želele.

Če se je kdo po pomoti ali iz predrznosti približal njihovim bivališčem, so ga s plazovi, nevihtami in točo prisilile k vrnitvi v dolino. Bele žene so v gorah pasle svoje črede, ki jih je vodil velik bel kozel z zlatimi roglji – Zlatorog. Njegovi roglji (včasih pisano tudi rogovi, kar je napačno, saj gre za rogarja) so bili ključ do neizmernega skritega zaklada.

Mladi lovec iz doline Trente je rasel v varstvu belih žena. Vzpenjati se je smel na najvišje gore, ne da bi se mu bilo treba bati česarkoli. Lepemu dekletu iz doline je nosil šopke gorskih cvetlic in si pridobil njeno ljubezen. Nekega dne pa je zasnubil dekle bogati beneški trgovec, ji poklonil zlat nakit in dejal, da bi ji njen lovec moral, če bi jo imel dovolj rad, prinesti Zlatorogov zaklad.

V ozadju vsega pa je pohlep po kapitalu, po svetovni politični prevladi in oblasti za vsako ceno. FOTO: Uroš Demšar

Dekle se zdaj ni več zmenilo za ubogega lovca. Obupan in užaljen se je še isto noč odpravil na pot, da bi našel Zlatoroga. Zjutraj ga je zagledal na visoki skali, streljal nanj, toda pozabil na njegovo čudežno moč.

Iz krvi smrtno ranjene živali so zrasle čudodelne triglavske rože – planike. Umirajoči Zlatorog je eno použil in v trenutku oživel. Zdirjal je proti lovcu in ta je prestrašen in oslepljen od sijaja zlatih rogljev omahnil v prepad reke Soče.

Narasla Soča je njegovo truplo odnesla globoko v dolino, od koder je prišel, s šopkom triglavskih rož v rokah. Zlatorog je v besu razdejal gorski raj in za vedno izginil. Z njim so odšle tudi bele žene.

Njegov zaklad pa je do danes ostal skrit v gorah pod Triglavom. Tako govori bajka o Zlatorogu.

Med slovenskimi lovci je dobro poznana tudi slika akademskega slikarja Maksima (Maksa) Gasparija (1883–1980), ki je upodobil lovca (Trentarja), ki strelja gamsa – zlatoroga. Torej gamsa z zlatimi roglji in niti slučajno ne kozoroga. Njegova upodobitev je jasna kot beli dan, tukaj ni nobenih dvomov.

Razlika med gamsom in kozorogom je na tej sliki več kot očitna. Nekateri celo ocenjujejo, da je Gaspari s to sliko ovenčal slovenstvo in slovensko lovsko organizacijo, saj je bil Trentar, ki je streljal na gamsa – zlatoroga, slovenske krvi. To v času nastajanja in zorenja lovske organizacije ob koncu 19. stoletja ni bilo nepomembno.

Levica vložila pobudo za zaščito kozoroga

Med vidnejšimi nosilci narodnega programa na Slovenskem na prelomu 19. in 20. stoletja, ki so bili tudi za lovstvo zavzeti ljudje, je namreč vse bolj zorela pobuda, da bi ustanovili organizacijo, ki bi združevala slovenske lovce v vseh takratnih deželah.

Zato so ustanovitelji slovenske lovske organizacije, zlasti še Ivan Hribar in dr. Ivan Lovrenčič, od vsega začetka poudarjali slovenski značaj nove organizacije in njeno dolgoročno naravovarstveno usmeritev.

Organizacija je bila nepolitična in je za takratni čas temeljila na sodobno zasnovanih naravovarstvenih načelih, upoštevajoč lovsko tradicijo in kulturo slovenskih dežel.

Danes bi bajko o Zlatorogu lahko dodobra izkoristili za vse bolj aktualna opozorila o nesmislu pohlepa in lakomnosti človeka po materialnih dobrinah v škodo narave, kar pelje človeštvo v propad.

Zlatorog pa nam obenem obuja in pričara čas pradavnine in nekdanjega blagostanja na planetu. Ta je zdaj bolj kot kadarkoli doslej resno ogrožen, zadnje čase najbolj zaradi drastičnih podnebnih sprememb, ki terjajo od človeštva razum, ne pa novih posegov, ki podnebno krizo poglabljajo.

Priče smo tudi vojaškim spopadom z neslutenimi posledicami za človeštvo. V ozadju vsega pa je pohlep po kapitalu, po svetovni politični prevladi in oblasti za vsako ceno. Razumi, kdor more!

***

dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.