Ali gremo prevečkrat k zdravniku?

Sprašujem se, s čim bi lahko mi, pacienti (državljani), prispevali k skrajšanju čakalnih vrst.

Objavljeno
04. maj 2019 07.00
Posodobljeno
04. maj 2019 07.00
Tudi ko so po raznovrstnih zdravniških pregledih izvidi bp ali celo negativni, nekateri ne odnehajo. FOTO Tadej Regent
Egon Lukacs, Žalec
Egon Lukacs, Žalec
Čakalne vrste v slovenskem javnem zdravstvu so zelo aktualna tema, o kateri lahko vsak dan poslušamo kritične ocene na televiziji in o tem beremo v dnevnih tiskanih medijih, v katerih polemično razpravljajo in zatrjujejo, da je vprašanje dostopa do zdravstvenih storitev skupaj s čakalnimi vrstami področje, ki mu bo treba posvetiti največ pozornosti, kritično so obravnavani vzroki in krivci za zatečeno stanje ... Predlagajo naloge, ki jih bo treba narediti za izboljšanje.

K tem napotkom bi dodal vprašanje, s čim bi lahko mi, pacienti (državljani), prispevali k skrajšanju čakalnih vrst. Tega vprašanja se po mojem sledenju obravnavane teme javno ni lotil še nihče. Če bi to storili politiki, bi izgubili volivce, če bi to storilo zdravstveno osebje, bi se nanje vsul plaz kritik in negodovanja. Ne vem, ali si je kateri od ministrov za zdravstvo upal kdaj povedati, kje pacienti povzročamo nepotrebne in neupravičene stroške zavodu za zdravstveno zavarovanje. Zdi se mi, da se tudi novinarji iz previdnosti izogibajo tej temi.

image
Nekateri pacienti so zelo iznajdljivi, da ne rečem nesramni, tako da se izognejo čakalnim vrstam FOTO Leon Vidic


K našemu zahtevnemu odnosu do zdravstvenih storitev nas z različnimi svarečimi opozorili v medijih in knjižnih izdajah ter raznih priročnikih spodbujajo farmacevti, proizvajalci zdravil (njihovi lobisti in akviziterji), raziskovalni novinarji pa tudi zdravniki, »ki tudi potrebujejo paciente«. Pacienti postanemo zbegani, prestrašeni, poneumljeni ... Ob premlevanju prebranega bolečina neprestano kroži po našem telesu. Ko pa so po raznovrstnih zdravniških pregledih (tudi zelo dragih CT, MR itd.) izvidi bp ali celo negativni, nekateri odnehamo, mnogi, zlasti hipohondri, pa vedno znova poskušajo. Pri tem so nekateri zelo iznajdljivi, da ne rečem nesramni – na primer, da se izognejo čakalnim vrstam, koristijo nočno in dnevno dežurstvo, pokličejo 112 in se zatečejo na urgenco. Dobijo tolažilna zdravila, ki ne pomagajo, jih prenehajo jemati, gredo v boj za druga zdravila, posledica tega pa je velika količina neuporabljenih zdravil ...

Ni nas malo, ki se pred pregledom pri zdravniku pripravimo in po prejemu izvida specialista po spletu natančno »preučimo«, kako in kaj je z nami. Potem »vemo« več kot zdravnik in se z njegovo diagnozo in izvidom ne strinjamo. Zato poiščemo po zakonu dovoljeno drugo mnenje. Tega ne delam več, odkar je moj osebni zdravnik potarnal moji ženi, češ, »vaš možje je pa preveč natančen«. Od takrat se kar dobro razumeva in obiščem ga, hvala bogu, precej manj pogosto. Pri anamnezi zdravnika zavajamo, pretiravamo ali mu celo lažemo. Družinski zdravniki (v starih časih so ti mnogo diagnoz postavili sami) zato izdajo preveč napotnic za specialiste. Specialisti pa so indoktrinirani, saj so pogosto negativno obravnavani v medijih ali končajo tudi na sodišču. Da se zavarujejo, zdravniki pošiljajo paciente na drage laboratorijske in druge raziskave ali celo na nenujne operacije.

image
Ni nas malo, ki po spletu natančno »preučimo«, kako in kaj je z nami, potem »vemo« več kot zdravnik. FOTO Leon Vidic


Na čakalne vrste gotovo vplivajo tudi opozorila (pravica) in nasveti prodajalcev, naj se o vsakem zdravilu posvetujemo s farmacevtom ali osebnim zdravnikom glede stranskih učinkov in nezaželenih posledic – tudi po telefonu med zdravnikovo ordinacijo, ki potem za paciente ne more porabiti predvidenih sedem minut. To opozorilo je v resnici namenjeno predvsem zavarovanju proizvajalcev, da jih odveže odgovornosti. Druga njihova varovalka je, da so v navodilih k zdravilom kot stranski učinki navedene skoraj vse poznane bolezni. Res velik pripomoček za beganje bolnikov. V lekarnah nekateri pacienti za to pravico porabijo zelo veliko časa, številni čakajoči v vrsti pa smo medtem pod stresom.

Kaj pa, kadar je bolezen posledica pacientovega neprimernega načina življenja (pretirano uživanje sladkorja, kajenje, alkoholizem, premalo gibanja)? Zdravniki bi si morali upati povedati pacientu, da je sokriv za čakalne vrste.