Ali je univerza še avtonomna? (3)
Dekan FGG g. Matjaž Mikoš je v Delovih pismih bralcev 5. maja odgovoril na moj prispevek z zgornjim naslovom.
Odpri galerijo
Težko si predstavljam, da bi tehnične fakultete lahko postale hkrati še prosti amfiteatri za izpričevanja osebnih političnih pogledov zaposlenih na njih. Foto Leon Vidic
Dekan Fakultete za gradbeništvo in geodezijo (FGG) Univerze v Ljubljani g. Matjaž Mikoš je v Delovih pismih bralcev 5. maja odgovoril na moj prispevek z naslovom Ali je univerza še avtonomna?, ki je bil v pismih bralcev objavljen 30. aprila.
Mnenja dr. Žige Turka kot intervjuvanca nisem smatral kot stališča FGG in to sem jasno napisal. Dodal sem le, da bi nepoučeni gledalec intervjuja tako lahko mislil glede na dejstvo, da je snemanje potekalo na hodniku stavbe FGG, kjer je intervjuvanec izražal ne samo svojih strokovnih, pač pa tudi svoja politična mnenja in poglede.
Ta hodnik ni brezosebni interier fakultete, kot ga v odgovoru imenuje g. Mikoš. Na začetku intervjuja je bilo namreč jasno povedano, in tega ni bilo moč spregledati, da snemanje poteka v stavbi FGG, in v tem vsaj jaz vidim problem. Če lokacija pogovora ne bi bila posebej navedena, bi ta hodnik ostal neprepoznaven in bi ga prepoznali morda le bivši slušatelji in študentje na FGG, tako pa ga je javno prepoznala vsa Slovenija in od tod naprej to ni več neki nepomemben in anonimen hodnik, ampak hodnik neke natančno imenovane javne ustanove.
Ne vem, zakaj je intervju, za katerega se je vnaprej vedelo, da bo tudi politične narave, sploh potekal v tej stavbi, saj so drugi intervjuji v režiji TV SLO lahko potekali v začasnih studiih ali neprepoznavnih prostorih ves čas epidemije koronavirusa.
Navedem naj še, da z mnenji dr. Žige Turka v prispevku 30. aprila sploh nisem polemiziral, kot morda nakazuje g. Mikoš na koncu svojega odgovora. Od polemiziranja z njegovimi izjavami sem se v prispevku več kot jasno omejil in z ničimer ni mogoče iz mojega prispevka razbrati, da bi to počel.
In če to ni vprašanje avtonomije univerze, kot bi se dalo tudi razbrati iz odziva g. Mikoša, pa je to vsaj vprašanje etike in hišne (a)politične higiene. Ki pa tudi nekaj šteje. Težko si predstavljam, da bi tehnične fakultete lahko postale hkrati še prosti amfiteatri za izpričevanja osebnih političnih pogledov zaposlenih na njih. Velja tako za čase epidemij in ko jih ni.
Ker sem bil v svojih navedbah v mojem prvem prispevku dokaj jasen in besedno precizen, ne mislim več nadaljevati te tematike. Povedal sem o tem že vse.
Mnenja dr. Žige Turka kot intervjuvanca nisem smatral kot stališča FGG in to sem jasno napisal. Dodal sem le, da bi nepoučeni gledalec intervjuja tako lahko mislil glede na dejstvo, da je snemanje potekalo na hodniku stavbe FGG, kjer je intervjuvanec izražal ne samo svojih strokovnih, pač pa tudi svoja politična mnenja in poglede.
Ta hodnik ni brezosebni interier fakultete, kot ga v odgovoru imenuje g. Mikoš. Na začetku intervjuja je bilo namreč jasno povedano, in tega ni bilo moč spregledati, da snemanje poteka v stavbi FGG, in v tem vsaj jaz vidim problem. Če lokacija pogovora ne bi bila posebej navedena, bi ta hodnik ostal neprepoznaven in bi ga prepoznali morda le bivši slušatelji in študentje na FGG, tako pa ga je javno prepoznala vsa Slovenija in od tod naprej to ni več neki nepomemben in anonimen hodnik, ampak hodnik neke natančno imenovane javne ustanove.
Ne vem, zakaj je intervju, za katerega se je vnaprej vedelo, da bo tudi politične narave, sploh potekal v tej stavbi, saj so drugi intervjuji v režiji TV SLO lahko potekali v začasnih studiih ali neprepoznavnih prostorih ves čas epidemije koronavirusa.
Navedem naj še, da z mnenji dr. Žige Turka v prispevku 30. aprila sploh nisem polemiziral, kot morda nakazuje g. Mikoš na koncu svojega odgovora. Od polemiziranja z njegovimi izjavami sem se v prispevku več kot jasno omejil in z ničimer ni mogoče iz mojega prispevka razbrati, da bi to počel.
In če to ni vprašanje avtonomije univerze, kot bi se dalo tudi razbrati iz odziva g. Mikoša, pa je to vsaj vprašanje etike in hišne (a)politične higiene. Ki pa tudi nekaj šteje. Težko si predstavljam, da bi tehnične fakultete lahko postale hkrati še prosti amfiteatri za izpričevanja osebnih političnih pogledov zaposlenih na njih. Velja tako za čase epidemij in ko jih ni.
Ker sem bil v svojih navedbah v mojem prvem prispevku dokaj jasen in besedno precizen, ne mislim več nadaljevati te tematike. Povedal sem o tem že vse.
