Anton Tomažič vabi k spravi

»Dokončno sem spoznal, da razdvojenost naroda res nujno zahteva vsaj minimalno spravo.«

Objavljeno
25. avgust 2019 05.00
Posodobljeno
25. avgust 2019 05.00
Anton Tomažič: »Z obeh sprtih strani se bo ob moji pobudi takoj pojavilo nešteto dvomov, kritik, tudi pesimizma o smiselnosti sprave, posmehov, zmerljivk in zafrkancije.« Foto spletna stran Nsi
Božja previdnost me je poslala na kolesarjenje v daljne dežele, kjer sem imel veliko časa in miru za premišljevanje – tudi o Sloveniji.

Dokončno sem spoznal, da razdvojenost naroda res nujno zahteva vsaj minimalno spravo, brez katere za našo domovino ne more biti svetlejše prihodnosti.

Ker poznam kar precej neuspelih poskusov iz preteklosti – od »konca državljanske vojne« iz leta 1990, slovesnosti v Kočevskem rogu, predloga spravne deklaracije do raznih pobud za prebujenje Slovenije, resetiranje, zborov vrednot –, se zavedam, da kakšnega daljšega besedila sprti strani ne bosta nikoli sprejeli, podprli ali podpisali. Torej je treba najti vsaj minimalno formulo, ki bo sprejemljiva za vse. Najti je treba izjavo, s katero ne bo nobena stran čisto zadovoljna, a bo zanjo še vedno sprejemljiva. Nobenega leporečja, saj lahko vsaka posamezna beseda postane sporna in ovira za soglasje.


Mi boste pomagali?


Z obeh sprtih strani – to vem in na to sem pripravljen – se bo ob moji pobudi takoj pojavilo nešteto dvomov, kritik, tudi pesimizma o smiselnosti sprave, posmehov, zmerljivk in zafrkancije. Zavedam se: če se nam v tridesetih letih ni uspelo vsaj približati resni narodni spravi, bo gotovo treba še kar nekaj generacij, da si bodo potomci levičarjev in desničarjev resnično in iskreno segli v roko. Da bomo sramotno prazno površino obeliska pred Kongresnim trgom napolnili z vsebino. Pa vendar: zakaj bi (vsi) le čakali? Zakaj se ne bi vsaj nekateri ljudje dobre volje malo potrudili in skušali narediti korak naprej? Ali vsaj ugotoviti, kje so bistvene ovire. Da bi po zgledu Nemcev, ki jim je to očitno uspelo, pustili zgodovino zgodovini ter se posvetili prihodnosti …
Da bi prišli do vsaj nekaj napredka, bi morali to pobudo objaviti in obravnavati na vsaj nekaj nosilcih (medijih) levega in desnega pola družbenih omrežij. Zato že takoj pozivam bralce, naj delijo spodnje besedilo, da se bodo lahko s prispevki in predlogi oglasili čim bolj svetovnonazorsko različni ljudje.

Politične stranke in druge formalne organizacije se bodo morda, upanje nikoli ne usahne, vključile v razpravo kasneje, ko bomo že imeli rezultate v smeri narodne sprave.

image
Anton Tomažič: »Mi boste pomagali?« Foto Blažž Samec


Formula(cija) za spravo: Nič naj ne bo pozabljeno, vse pa oproščeno.


Druga svetovna vojna je potegnila Slovenijo v državljansko vojno med levico in desnico.
Zaradi tega so bile žrtve še veliko večje, kot bi bile le zaradi tuje okupacije, po koncu vojne pa ni bilo prave svobode v demokratični družbi.

Šele leta 1990 je bila s prvimi svobodnimi volitvami dosežena demokratična ureditev.

Leta 1991 je Slovenija na podlagi poenotenja politike, plebiscitarne odločitve državljanov ter uspešne obrambne vojne prvič v zgodovini postala samostojna država ter se nato v naslednjih letih enakopravno vključila v evropske in svetovne integracije.
Ker pa bremena preteklosti ovirajo nadaljnji uspešen razvoj Slovenije, je treba prekiniti očitke o preteklosti ter več energije usmeriti v prihodnost.

Zato se levica in desnica odrekata temu, da bi še naprej druga drugi očitali »grehe« iz preteklosti. Predvsem si ne bosta več očitali kakršnihkoli dejanj in usmeritev, povezanih z drugo svetovno vojno, predvsem ne narodnega izdajstva, revolucije, domobranstva, boljševizma, belogardizma, partizanstva, komunizma, fašizma, nacizma, klerikalizma, socializma, revanšizma …

Vse to naj ostane v zgodovini. Nič naj ne bo pozabljeno, vse pa oproščeno!