Tiskane izdaje
Oceniti, kakšna bo Slovenija čez 25 let, je skoraj nemogoče. Lahko le ugibamo, vsekakor pa si verjetno vsi Slovenci želimo, da bi bila boljša, gospodarsko stabilnejša, Slovenci pa manj razklani. Da bi lahko ocenili našo skupno prihodnost in državo, v kateri bi še naprej radi živeli, se moramo vrniti nekaj let nazaj, morda v leto 1994, ko smo sprejeli Zakon o preoblikovanju družbenega premoženja, ki je v bistvu omogočil posameznikom, da so na vprašljiv in očitno ustavno sporen način prišli do družbene lastnine. Zato tudi pobuda skupine državljanov Republike Slovenije različnih nazorov, poklicev in položajev za vložitev ustavne pobude za razveljavitev lastninske zakonodaje zaradi naše razlastitve ter odtujitve družbene lastnine, ki je naša last.
Ob in po osamosvojitvi državljani nismo imeli možnosti izreči svoje volje o eni od temeljnih človekovih pravic, o svoji lastnini, kot tudi nismo dali na ustaven ali mednarodno pravno veljaven način nikakršnega soglasja k odvzemu in preoblikovanju družbene lastnine kot skupne zasebne lastnine iz nerazdelne v razdelno obliko, to je osebno zasebno ali državno lastnino.
Da bi lahko ocenjevali kaj bo, če bo, se moramo spet vrniti nekoliko nazaj in to na ekonomsko in finančno področje naše države. Dejstvo je, da se Slovenija že od leta 2007 pridno zadolžjuje, posledično pa nastajajo ogromni (milijardni) stroški za vračilo obrokov posojila in obresti in tudi za sanacijo bank.
Javni dolg Slovenije se je od leta 2007 povečal s 7 na 32,1 milijarde evrov ali za 450 (!) odstotkov.
Leto 2007 smo v Sloveniji ocenjevali kot leto gospodarskega razcveta, a so se na Wall Streetu takrat že kazali znaki razpadanja bančnega in posojilnega sistema. Še več, evropske banke so na veliko kupovale ničvredne finančne obveznice in finančni zlom je leto pozneje udaril tudi po Evropi.
Evropske banke so nehale dajati kratkoročna premostitvena posojila našim bankam, naše banke pa našim podjetjem, od katerih so zahtevale, naj najprej poravnajo zapadle dolgove. Zastale so naložbe (to se dogaja tudi danes), nastalo je gospodarsko mrtvilo, več kot 1200 podjetij na leto je šlo v stečaj, v težke izgube je, med rugim, zabredla tudi obalno-kraška gostinska panoga in to predvsem zaradi stroškov obresti, saj je bil samo Holding Istrabenz skupaj z odvisnimi družbami zadolžen za 812 milijonov evrov. Posledice nosijo še danes, kažejo pa se v razprodaji nekdanjih vlečnih gospodarskih konjev. Tako je v Izoli propadlo ali se izselilo kar sedem podjetij, v Kopru so zabredla v težave tri velika podjetja, v piranski občini pa so se zaradi terjatev do hotelskih podjetij začele vrstiti hipoteke in posledično prodaja hotelov. Toliko le za primer.
Da bi lažje spoznali prihodnost, poglejmo, kako se je zadolževala Slovenija.
Stanje javnega dolga:
Leto 2007 - 7 milijonov evrov
Leto 2011 - 19 milijonov evrov
Leto 2014 - 26,5 milijona evrov
Leto 2015 - 28,5 milijona evrov
Leto 2016 - 32,1 milijona evrov
Javni dolg znaša trenutno 84,3 odstotka BDP, dovoljena raven je največ 60 odstotkov. Proračunski dolg znaša trenutno manj kot 3 odstotke. Če primerjamo javni dolg na prebivalca, lahko ugotovimo, da je ta ob razpadu Jugoslavije znašal 970 evrov (22 milijonov prebivalcev), do danes pa se je povzpel na 15.556 evrov (2,025 milijona prebivalcev).
Naša prihodnost lahko temelji le na zdravih gospodarskih temeljih. Na zdravih financah, odpravi korupcije in revščine ter na manj razklani politiki, ki ji je v preteklosti uspel velik met - razdvojiti prebivalstvo. Tako ne moremo graditi nove 25-letnice.
Res je, da so bilančni rezultati slovenskih gospodarskih družb (65.214) v zadnjem času nekoliko bolj spodbudni, saj so družbe v letu 2015 povečale število zaposlenih za 5 odstotkov, ustvarile 81,78 milijarde evrov skupnih prihodkov in pri tem izkazale tudi 1,64 milijarde evrov neto čistega dobička.
Sodeč po tem problem Slovenije v naslednjih 25 letih torej ne bi smel biti ekonomski, a vseeno si ne smemo več dovoliti tajkunskih zgodb, manj mora biti špekulativnega kapitala, še več dodane vrednosti pa moramo doseči predvsem z izvozom blaga in storitev. Biti moramo še posebej pozorni, da ob razprodaji podjetij ne bomo do leta 2041 postali tujci na lastni zemlji.
Franc Krajnc je ekonomist in novinar.
***
Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.
Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:
»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«
Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.
