Brez pravice do kolektivnega dostojanstva
Ne smemo pozabiti na prezrte zamejske Slovence in narodne skupnosti državljanov Slovenije.
Odpri galerijo
Gre za manjšinske populacije razmeroma mnogoštevilnih državljanov Republike Slovenije, Foto Jure Eržen
Seveda se kaže popolnoma strinjati z zahtevo gospoda Petra Zidarja iz Logatca, objavljeno na tem mestu v kratkem pismu Pozabljeni Slovenci (Delo, 16. avgusta, stran 5), da je treba v aktualnem predlogu novele zakona o medijih v navajanje slovenskih zamejcev, poleg tistih v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, enakovredno vključiti tudi slovenske zamejce na Hrvaškem.
Kako je bilo sploh mogoče, da ministrstvo za kulturo v svoj dolgo pripravljajoči se predlog sprememb zakona iz leta 2016, pri nastajanju in oblikovanju katerih je sodelovalo celo sedem zunanjih strokovnjakov, in ki je od konca junija v dvomesečni javni obravnavi, med slovenske zamejce ni uvrstilo Slovencev na Hrvaškem?! Za širše pojasnjevanje ozadja tu ni prostora, v tem trenutku in na tem mestu naj zadostuje ocena, da je šlo in gre za nezaslišano površnost, ki pa nikakor ne bi smela ostati nesankcionirana.
In če gre pri neuvrščanju slovenskih zamejcev na Hrvaškem v novelo zakona o medijih za vsega obsojanja vredno nepoučenost in javno neodgovornost v državi pristojnih, in bo to nenavajanje, ob pričakovanem javnem opravičilu, gotovo takoj odpravljeno, pa vzbuja v obravnavani noveli zakona o medijih pravzaprav večjo zaskrbljenost načrtna ignoranca države nekaterih dejanskih manjšinskih narodnih segmentov v sami Sloveniji. Gre za manjšinske populacije razmeroma mnogoštevilnih državljanov Republike Slovenije, ki jih, kot narodne skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji, korektno opredeljuje posebna Deklaracija državnega zbora RS z dne 1. februarja 2011. Vendar jim, kljub izglasovani nad-dve-tretjinski poslanski večini, isti organ odtlej že vsa leta vztrajno zavrača ustrezno pravno kolektivno statusno priznanje. Ne glede na to, da so vse te narodne skupnosti po državni osamosvojitvi leta 1991 sestavni del slovenske nacije in da živijo vsaj že več kot sto let, skupaj s Slovenci, na območju današnje Slovenije, jim matična država, Republika Slovenija, odreka pravico do lastnega manjšinsko-narodnostnega kolektivnega dostojanstva.
Dokler te narodnostne skupnosti ne dosežejo ustavnega priznanja, edine v naši državi veljavne pravne podlage za njihovo ustrezno zakonsko pravno obravnavo, ni mogoče pričakovati zadovoljive in korektne rešitve te v Sloveniji nikoli urejene in odprte problematike. Zato teh skupnosti tudi v pričujoči noveli zakona o medijih preprosto ni. Kljub njihovi znani dejanski prisotnosti v družbi pa je ta njihov neobstoj legalen, saj jih slovenska ustava z njihovim skupnostnim imenom, za razliko od Italijanov, Madžarov in Romov, pač ne pozna.
Kako je bilo sploh mogoče, da ministrstvo za kulturo v svoj dolgo pripravljajoči se predlog sprememb zakona iz leta 2016, pri nastajanju in oblikovanju katerih je sodelovalo celo sedem zunanjih strokovnjakov, in ki je od konca junija v dvomesečni javni obravnavi, med slovenske zamejce ni uvrstilo Slovencev na Hrvaškem?! Za širše pojasnjevanje ozadja tu ni prostora, v tem trenutku in na tem mestu naj zadostuje ocena, da je šlo in gre za nezaslišano površnost, ki pa nikakor ne bi smela ostati nesankcionirana.
In če gre pri neuvrščanju slovenskih zamejcev na Hrvaškem v novelo zakona o medijih za vsega obsojanja vredno nepoučenost in javno neodgovornost v državi pristojnih, in bo to nenavajanje, ob pričakovanem javnem opravičilu, gotovo takoj odpravljeno, pa vzbuja v obravnavani noveli zakona o medijih pravzaprav večjo zaskrbljenost načrtna ignoranca države nekaterih dejanskih manjšinskih narodnih segmentov v sami Sloveniji. Gre za manjšinske populacije razmeroma mnogoštevilnih državljanov Republike Slovenije, ki jih, kot narodne skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji, korektno opredeljuje posebna Deklaracija državnega zbora RS z dne 1. februarja 2011. Vendar jim, kljub izglasovani nad-dve-tretjinski poslanski večini, isti organ odtlej že vsa leta vztrajno zavrača ustrezno pravno kolektivno statusno priznanje. Ne glede na to, da so vse te narodne skupnosti po državni osamosvojitvi leta 1991 sestavni del slovenske nacije in da živijo vsaj že več kot sto let, skupaj s Slovenci, na območju današnje Slovenije, jim matična država, Republika Slovenija, odreka pravico do lastnega manjšinsko-narodnostnega kolektivnega dostojanstva.
Dokler te narodnostne skupnosti ne dosežejo ustavnega priznanja, edine v naši državi veljavne pravne podlage za njihovo ustrezno zakonsko pravno obravnavo, ni mogoče pričakovati zadovoljive in korektne rešitve te v Sloveniji nikoli urejene in odprte problematike. Zato teh skupnosti tudi v pričujoči noveli zakona o medijih preprosto ni. Kljub njihovi znani dejanski prisotnosti v družbi pa je ta njihov neobstoj legalen, saj jih slovenska ustava z njihovim skupnostnim imenom, za razliko od Italijanov, Madžarov in Romov, pač ne pozna.
