»Dovolj je!«

Četrta izjava proti politiki ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki si prizadeva za radikalno uvedbo angleškega jezika na univerze v novem zakonu o visokem šolstvu.

Objavljeno
19. julij 2019 11.12
Posodobljeno
19. julij 2019 11.22
FOTO: Matej Družnik/Delo
Boris A. Novak in Dean Komel
Boris A. Novak in Dean Komel
Odgovor Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS na najino protestno izjavo Countdown ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom, je antološki primer birokratskega novoreka. Naj kot primer dvoličnega manipuliranja z ustavnim položajem slovenščine navedeva le naslednji odstavek o predlogu novega Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva radikalno uvedbo angleškega učnega jezika na naše univerze:

»Namen predloga tako nikakor ni izrivanje slovenskega učnega jezika, ampak bolj jasna določitev načina izvajanja poučevanja v tujih jezikih z namenom skrbi za razvoj in učenje slovenščine v visokem šolstvu, kar je korak k širšemu načinu urejanja slovenskega jezika v visokošolskem prostoru. S predlogom sprememb ni ogroženo ustavno določilo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, poudarja pa izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.«
Naj prvi stavek tega praznega sladkorečja prevedeva v slovenščino: »Izrivanje slovenščine kot učnega jezika na univerzah pomeni razvoj slovenščine.« Vredno Orwella.



Kakšno sprevrženo sprenevedanje! Koga vlečete za nos, ministranti Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport?!
Drugi stavek je še hujši in označuje novo stopnjo ciničnega norčevanja iz jezika in prava. Ministrstvo utemeljuje svoje patetično zagotovilo, da predlog novega Zakona o visokem šolstvu ne ogroža ustavno določene zaščite slovenščine, s protislovnim in skrajno problematičnim razlogom, da uvajanje angleškega učnega jezika pomeni »izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.« Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nam torej sporoča, da SLOVENŠČINA NE OMOGOČA SVOBODE ZNANSTVENEGA RAZISKOVANJA IN UMETNIŠKEGA USTVARJANJA.

            Če imamo tako Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, zunanjih sovražnikov sploh več ne potrebujemo.

            Dovolj je! Slednjič je dovolj!

            Ministrstvo trdi, da vzporedna izvedba celotnih študijskih programov v angleščini ni nič novega. To ni res. Doslej je prelivanje denarja iz slovenskih v angleške programe potekalo v pravni praznini, saj zakon ni opredeljeval »javne službe«, torej dejavnosti v javnem interesu. Šele novela zakona, ki jo predlaga ministrstvo, bi ropanje že tako revnega proračuna, namenjenega študiju prebivalcev Slovenije, uzakonila kot dejavnost v javnem interesu, upravičeno do polnega financiranja iz državnega proračuna. Če ministrstvo ne ve, kaj počne,  je nesposobno. Če to taji, pa zavestno zavaja javnost in bi ga bilo treba razpustiti.

            Dovolj je, dovolj!

            Od tolikih pametnih glav na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport bi pričakovali, da poznajo jezikovno teorijo Noama Chomskega, na kateri sloni celotna današnja svetovna lingvistika. A doktorji znanosti na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so to obvezno čtivo očitno prešpricali, sicer ne bi kvasili takih neslanosti. Nevarnost provincializacije se namreč ne skriva v majhnem številu govorcev slovenščine, temveč v revni angleščini, kakršno vsiljujejo zagovorniki jezikovne »globalizacije«. Med jezikom in mišljenjem vlada namreč tesna soodvisnost: kdor se ne zna natančno in bogato izražati v lastnem – ponavadi, a ne nujno, »maternem« – jeziku, se ne bo znal ustrezno izražati v nobenem jeziku in ne bo znal misliti.

            Nisva torej nacionalista in ne zastopava rasističnega izključevanja drugih in drugačnih jezikov in kultur, kot nama očitajo ministranti tega ministrstva in zagrizeni zagovorniki hegemonije angleščine na naših univerzah. Ravno obratno: zagovarjava nujnost učenja čim večjega števila tujih jezikov, ne pa zgolj binarno kvadratne računalniške angleščine, ki nam jo zaradi pritlehnih interesov vsiljujejo servilni birokrati, arogantni politikanti ter univerzitetni in znanstveni inkasanti.      

            Poučno svarilo, kam pelje nekritična vpeljava angleščine kot učnega jezika, nam ponuja današnje stanje nizozemščine (v Kraljevini Nizozemski), ki se je  bistveno poslabšalo. Neprimerno boljšo nizozemščino danes govorijo na Flamskem (v Kraljevini Belgiji), kjer vztrajajo pri nizozemskem učnem jeziku.

            Najbolj žalosten paradoks sedanje zgodovinske zagate je, da nam po stoletjih jezikovne ogroženosti v večnacionalnih državnih konglomeratih Evropska unija prvič v zgodovini, vsaj kar zadeva jezik, nič hudega noče, pač pa sebe in svoj jezik ogrožamo kar sami. Kot je to analiziral že Dušan Pirjevec, smo sami sebi najhujši sovražniki.

            In če smo že pri zgodovini: ponovno koraka, zgodovina namreč, zgodovina spet maršira, slovenska politična »elita« pa se obnaša, kot da se nič ne dogaja, ker zgodovinskim izzivom kratko malo ni kos. V skladu s podedovanim klečeplazništvom do Dunaja in Beograda se Ljubljana danes klanja Bruslju in se zaklinja na evropske humanistične vrednote, pri humanitarnem vprašanju beguncev pa v praksi sledi rasistični politiki višegrajske skupine držav ter gradi bodeče in rezalne žice na mejah. Na prvi pogled je videti, kot da sta anglofona »globalizacija« te subalpske deželice in zapiranje meja pred begunci nepovezana in celo medsebojno nasprotujoča si procesa, vendar ni tako − v obeh primerih gre za servilno sledenje zakonom mednarodne politične in ekonomske Moči. Če ta logika zmaga − in z nelagodjem morava priznati, da uživa večinsko podporo na vseh ravneh našega političnega ter celo izobraževalnega in znanstvenega življenja − bo ponosno geslo »Na Slovenskem smo mi gospodar!« treba prilagoditi realnosti. Realnost, ki jo politična, gospodarska in intelektualna »elita« pospešeno vzpostavlja, pa se glasi: NA SLOVENSKEM SMO MI SUŽENJ.    

            Dovolj je bilo! Dovolj!

            Trhla argumentacija ministrstva za uvedbo pouka v tujih jezikih – pozor: množinski evfemizem »tuji jeziki« označuje le angleščino! – ustvarja vtis, kot da je slovenščina na univerzah umetno vsiljen  in celo okupacijski jezik ter da je znanstveno raziskovanje in celo umetniško ustvarjanje, haha, treba »osvoboditi« te diktature. Jezik globalistične emancipacije pred omejenostjo slovenščine naj bi bila računalniška angleščina. Poudarjava: ne King's English, ne univerzitetna angleščina Cambridgea, Oxforda in Harvarda, pač pa poneumljajoč slovar fraz v mednarodnem obtoku, ki na oduren način kvari in potvarja veličino angleškega jezika in njegove zgodovine. In to je tudi bedna resnica anglizacije slovenskega visokega šolstva: da velika večina profesorjev slovenskih univerz ne obvlada angleščine dovolj dobro za tako zahteven pouk. Rezultat bi bil − in pravzaprav že je − da se študentje ne znajo ustrezno izražati ne v angleščini ne v slovenščini. Rezultat je − babilonska katastrofa!

            Dovolj! Dovolj!    

            Kot državljana sprašujeva − in tokrat ne Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki zgodovinskemu obzorju tega premisleka očitno ni doraslo – pač pa Predsednika, Vlado in Državni zbor Republike Slovenije, ki bi vsaj po funkciji morali razmišljati nekaj mesecev in let naprej: kaj boste v primeru razpada Evropske unije in ozemeljskih apetitov sosednjih držav ponudili kot vrednoto državljankam in državljanom Slovenije? Kaj boste ponudili kot vezivo, ki naj upraviči nadaljnji obstoj te državne skupnosti? Računalniško angleščino?    

            Dovolj je! Slednjič je dovolj! 

            Podpisana z vso odgovornostjo ponavljava zahtevo po črtanju problematičnega predloga jezikovnega člena za novi Zakon o visokem šolstvu: radikalno uvajanje angleškega učnega jezika ne pomeni obogatitve univerzitetnega pouka, ampak njegovo nedopustno komercializacijo, ne omogoča odpiranja v svet, ampak pošastno provincializacijo, ki bo naslednjim generacijam študentov amputirala materni jezik in zmožnost mišljenja ter jih doživljenjsko pohabila kot jecljalce plehkih računalniških klišejev, manjvredne izvajalce manjvrednih del, sužnje v globalni delitvi produkcije in profita.
 
            So se pesniki, intelektualci in znanstveniki od Trubarja naprej tako požrtvovalno borili za ta jezik le zato, da bi ga vnuki tako zlahka in po neumnosti zapravili? Je bila razglasitev samostojnosti Republike Slovenije z najvišjim smotrom zavarovanja slovenščine res potrebna le zato, da bi se že čez pičlih trideset let prihodnost jezika končala z neprehodnostjo jecljanja, kulturnega provincializma in kramarskega primitivizma?! 

            Slednjič je dovolj! Dovolj je!

prof. dr. Boris A. Novak, pesnik
prof. dr. Dean Komel, filozof


Dopis Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS


Spoštovani prof. dr. Boris A. Novak,
Spoštovani prof. dr. Dean Komel,
 
zahvaljujemo se vam za poslana stališča ob pripravi predloga novele Zakona o visokem šolstvu.
 
V ta namen je minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo konec aprila 2019 imenoval delovno skupino za pripravo novele Zakona o visokem šolstvu in se je do sedaj sestala na več sejah.
 
Ena od nalog delovne skupine je tudi priprava sprememb na področju internacionalizacije, ki zadeva tudi 8. člen (učni jezik).
 
Najprej poudarjamo, da predlog dopolnitev 8. člena (tako, kot do sedaj) nedvoumno v prvi alineji določa, da je učni jezik slovenski. Namen predloga spremembe 8. člena je zgolj jasneje določiti pogoje oziroma izjeme za dopustno izvajanje študijskih programov (ali njihovih delov) tudi v tujih jezikih, kar, kot ste že sami navedli, v nekaterih primerih že poteka. Predlog s tega vidika tako ne uvaja popolnih novosti, temveč v primerjavi z aktualno zakonodajo nedvoumno vzpostavlja okvir in pogoje za izvajanje teh vsebin.
 
S predlogom dopolnitve 8. člena ministrstvo sledi zapisanim programskim usmeritvam v Resoluciji o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011 – 2020 (v nadaljevanju ReNPVŠ 2011-2020) ter Evropskemu programu posodobitve visokošolskih sistemov, ki poudarja krepitev kakovosti z mobilnostjo in čezmejnim sodelovanjem.

ReNPVŠ 2011-2020 predstavlja izhodišče predlaganih sprememb, ki visokošolskim zavodom nalaga, da se poučevanje lahko izvaja tudi v tujih jezikih, pri čemer je zagotovljen razvoj slovenskega jezika in tudi terminologije. Raba tujih jezikov v študijskem procesu je eden od pomembnih elementov kakovostnega razvoja znanosti. Zaradi razvoja znanja in znanosti je prav, da Slovenija omogoči večjo odprtost slovenskega visokošolskega prostora. Ob tem poudarjamo, da alineja, ki jo izpostavljate v prvem odstavku svojega pisma in ki določa, da se študijski programi lahko izvajajo tudi v tujem jeziku, če se izvajajo v slovenskem jeziku, nikakor ni novost, saj je to zapisano že v trenutno veljavnem zakonu. Še več, predlog zakona z namenom jasnejšega zapisa dopustnosti izvajanja študijskega programa tudi v tujem jeziku, z izrecno uporabo besede »vzporedno« zahteva hkratno izvedbo takšnega študijskega programa tudi v slovenskem jeziku, kar bi sicer na enak način moralo biti razumljeno že ob obstoječi dikciji veljavnega zakona. Preseneča nas, da avtorja odprtega pisma ohlapnost, ki naj bi služila “formalizaciji in uzakonitvi že obstoječe roparske prakse”, očitata formulaciji, ki velja že od sprejetja čisto prve različice Zakona o visokem šolstvu leta 1993.
 
V ReNPVŠ 2011-2020 je zapisano določilo, ki smo ga smo pri predlagani dopolnitvi 8. člena Zakona o visokem šolstvu o učnem jeziku skrbno upoštevali, in sicer da morajo vsi študijski programi zagotavljati pridobivanje znanja, veščin in spretnosti skladno z nacionalnim ogrodjem kvalifikacij ter ključnih kompetenc: inovativnosti, kritičnega razmišljanja, sporazumevanja v maternem jeziku, kulturne zavesti in izražanja, sposobnosti delovanja v mednarodnem prostoru in informacijske pismenosti.
 
Namen predloga tako nikakor ni izrivanje slovenskega učnega jezika, ampak bolj jasna določitev načina izvajanja poučevanja v tujih jezikih z namenom skrbi za razvoj in učenje slovenščine v visokem šolstvu, kar je korak k širšemu načinu urejanja slovenskega jezika v visokošolskem prostoru. S predlogom sprememb ni ogroženo ustavno določilo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, poudarja pa izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.
 
Hkrati Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ves čas nadaljuje z ukrepi za krepitev slovenskega strokovnega in znanstvenega jezika, kot tudi s financiranjem različnih ukrepov za kakovostnejšo rabo slovenskega jezika, saj je skrb za njegovo rabo in razvoj ena od primarnih nalog visokošolskih zavodov tako s strokovnega kot znanstvenega vidika. Predlog člena o učnem jeziku določa tudi, da se tujim študentom omogočiti pouk slovenščine kot tujega jezika.
 
Ob tem naj omenimo stalno in obsežno financiranje ter podporo lektoratov slovenskega jezika na 59 univerzah v tujini, ki jih obiskuje preko 2000 študentov in drugih slušateljev.
 
Nadalje v letu 2016 sprejeta Nacionalna strategija za internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva, temelji na viziji internacionalizacije slovenskega visokošolskega prostora, kot je opredeljena v ciljih ReNPVŠ 2011-2020, in sicer, da bo leta 2020 slovensko visoko šolstvo del globalnega visokošolskega prostora, ki bo svojo kakovost nenehno izboljševalo v sodelovanju z najboljšimi tujimi institucijami. S tem bo postalo prepoznaven mednarodni center znanja in privlačna destinacija za visokošolski študij ter za pedagoško, znanstveno-raziskovalno in strokovno delo tujih študentov in strokovnjakov.
 
Tako je eno od petih ključnih področij strategije internacionalizacije »Spodbujanje razvoja medkulturnih kompetenc«, ki poteka v dveh vzporednih in komplementarnih aktivnostih:
 
- Stalna skrb bo namenjena ohranjanju slovenščine kot jezika stroke, ki je  dominantni jezik poučevanja in raziskovanja v Slovenij. V ta namen bo posebna skrb namenjena tujim študentom in učiteljem, ki bodo prišli v Slovenijo na izmenjave ali pa za dalj časa z zagotavljanjem dodatnih, predvsem jezikovnih vsebin z različnimi krajšimi in daljšimi  jezikovnimi tečaj ter izbirnimi predmeti slovenskega jezika in  kulture. Prav tako bodo zagotovljene dodatne aktivnosti že pred prihodom in ob samem prihodu na visokošolski zavod za lažjo vključitev oz. integracijo v novo učno, družbeno okolje in kulturno okolje
- Hkrati so slovenski visokošolski zavodi odgovorni za razvoj medkulturnih in globalnih kompetenc diplomantov, ki jim bodo omogočale uspešno delovanje bodisi v lokalnem/nacionalnem okolju, vpetem v globalno okolje, bodisi neposredno v mednarodnem okolju. Slovenski visokošolski zavodi bodo zato ponudili kakovostno udejanjanje internacionaliziranega kurikuluma, zlasti sistematično vključevanje medkulturne dimenzije v vse študijske programe in discipline na vseh študijskih stopnjah in področjih. To bo dopolnjevala tudi kakovostna ponudba študijskih programov, modulov in predmetov v tujem jeziku.
 
Z vašimi sporočilom in opozorilom bomo seveda seznanili tudi delovno skupino. Ko bo delovna skupina končala z delom, pa bo ministrstvo predlog novele Zakona o visokem šolstvu posredovalo v javno obravnavo. V vmesnem času bodo potekale še sestanki z relevantnimi deležniki, med drugim tudi z Akademijo znanosti in umetnosti ter Ministrstvom za kulturo.
 
S spoštovanjem.                   
Dr. Jernej Štromajer, državni sekretar