Dva predsednika, dva svetova

Velikonočna nagovora predsednikov Slovenije in Nemčije ne bi mogla biti vsebinsko bolj različna, kot sta bila.
Fotografija: Borut Pahor v dobršnem delu svojega velikonočnega nagovora in intervjuja bolj ali manj poučeval državljane o svojem razumevanju strankarske demokracije. Foto Voranc Vogel
Odpri galerijo
Borut Pahor v dobršnem delu svojega velikonočnega nagovora in intervjuja bolj ali manj poučeval državljane o svojem razumevanju strankarske demokracije. Foto Voranc Vogel

Velikonočna nagovora dveh predsednikov držav, Slovenije in Nemčije, ne bi mogla biti vsebinsko bolj različna, kot sta bila.

Medtem ko je Borut Pahor v dobršnem delu svojega nagovora in intervjuja bolj ali manj poučeval državljane o svojem razumevanju strankarske demokracije, je novi predsednik štiridesetkrat večje nemške države Frank-Walter Steinmeier skromno prosil sodržavljanke in sodržavljane za razumevanje …

Brez opomina se jim je zahvalil za disciplino in solidarnost. Pojasnil jim je tudi svoje videnje sveta, da po virusni pandemiji stojimo na usodnem razpotju: ena smer vodi nazaj v stare navade, kjer se že prerivajo komolčkarji za dobičkom, druga smer pa je za pravkar prebujeno sočutje in pripadnost družbi kot celoti. Zavzema se za aktivno pripravljenost pomagati … (Družbi? Se še spomnite gospe Thatcherjeve, nekoč prve dame Združenega kraljestva, kako vehementno je zanikala, da družbe ni več in da je bila družba le izmišljotina filozofov!)

Novi predsednik države in dvakratni zunanji minister Frank-Walter Steinmeier je zelo odkrito zastavil drugačno vprašanje: Ali bo »eksplozija pozitivnih dejanj in sočutja« ostala tudi po tem, ko virusne krize ne bo več?

Njegovih besed se pač ne da tolmačiti drugače kot rotenje enega najvišjih članov evropske državniške elite, ki ga ni strah pokazati na posledice iztirjenega neokapitalizma! Ta defektni družbeni sistem, ki hoče biti proizvajalec demokracije po svoji zamisli, je v nekaj desetletjih potacal vse vrednote krščanskega usmiljenja, tudi tisto, ki se jo je globalizirani svet hvaležno spominjal prav te dni.

Morda je največji katoliški praznik najbolj primeren čas, da si tudi krščanstvo nastavi ogledalo in se zave, da je kapitalizem v svoji najvišji fazi zamenjal tolikokrat poudarjeno krščansko sočutje za pohlep. Pohlep najbolj brutalne vrste, ki je neopazno postal, če že ne najvišja vrednota, pa vsaj vsakdanje vodilo. Brez sramu zanika vse lepe nauke, ki jih vsako nedeljo razglašajo ljudem dušni pastirji s prižnic.

Če bi se mogla, bi se gospoda profesorja Hayek in Friedman, očeta z Nobelovo častjo nagrajene teorije o novi uspešnejši ekonomiji, v grobu prijemala za glavo. Kaj vse je zraslo iz poluradne doktrine fantov washingtonske univerze, ki še kar triumfira po globaliziranem svetu z neusmiljenim izkoriščanjem ponižanih ljudi na eni strani in norim kopičenjem bogastva na računih peščice najbogatejših, ki ne poznajo več meja. Več kot sto milijonov ljudi je že ob svoj dom! Koliko jih bo še moralo postati?

Okoljske katastrofe niso več samo grožnja, so že tu. Denarja ni za šolske zvezke, ni ga za kulturo in za onemogle – za sofisticirano orožje ga je vedno dovolj. Tudi gospa Novakova, ko se bo vrnila iz Bruslja, bo lahko spet poudarjeno spraševala, od kod vzeti denar za najrevnejše, ko pa vendar vemo, da ne moremo porabiti več, kot ustvarimo.

Novi predsednik nemške države Frank-Walter Steinmeier je v velikonočnem nagovoru skromno prosil sodržavljanke in sodržavljane za razumevanje …Foto Reuters
Novi predsednik nemške države Frank-Walter Steinmeier je v velikonočnem nagovoru skromno prosil sodržavljanke in sodržavljane za razumevanje …Foto Reuters


Navadni človeški pameti se mora utrgati: znamo več, proizvajamo več kot kdajkoli, dobički rastejo v nebo – živimo pa slabše kot prej. Ampak o tem se ne govori. Ne piše se uvodnikov na prvih straneh časopisov, ker to ni več novica. Pa tudi ni zločin. In tudi ni več greh. Je samo še rutina. Kje so že časi, ko so se ljudje zaradi tega vsaj zgražali in bentili. Potem so razočarani volili in izvolili spet tisto, kar je bilo na voljo. Česa drugega niso mogli. Ali niso znali. Ali sploh niso več šli na volišče. Statistika se s to polovico naroda, ki noče več volit, ne ukvarja – očitno se je ne da porabiti za karkoli porabnega.

Namerno sem na začetku združil nastop dveh predsednikov, enega kot obet za prihodnost. Lepo, ah, skoraj iluzorno bi bilo, če ne bi naletel na gluha ušesa. A njegove besede so mi drage zaradi državniške človečnosti, ki se nikakor ne pusti utopiti v rutini všečkanja in protokolarnih dolžnosti.

Seveda ni treba biti predsednik države, da tudi preprost človek brez funkcij in vpliva razmišlja enako. Veliko ljudi razmišlja tako, a so raje tiho. Bog ne daj, da bi to zapisali v kakšnem našem uvodniku na prvih straneh časopisov. Naši delodajalci bi prizadeti popenili, kaj šele njihova zbornica, da o ogorčenih razumnikih, ki povsod slutijo samo hudobne komunajzarje udbomafijskega tipa, raje ne govorim. Ampak izvolite, zdaj se ponuja priložnost – lotite se tokrat z istim ogorčenjem tudi predsednika nemške države, ko pravi, da so predolgo zmotno verjeli, da so neranljivi in da bo šlo vse samo še hitreje, vse višje, naprej in naprej …

Da pa gre zdaj za to, da bi bilo spet cenjeno nepogrešljivo delo tudi manj donosnih socialnih poklicev, pri negi, oskrbi, v šolah, povsod … Pandemija, je rekel, je izpit naše človečnosti!

Kdo bo pri nas, ki smo po ustavi socialna država, spregovoril v tem jeziku?
 

Preberite še:

Komentarji: