Edina rešitev za spodobne pokojnine je zvišanje upokojitvene starosti

Po 65. letu starosti se občutno poslabša odzivnost izvajalca dela in bistveno upade prilagodljivost delovnim razmeram.

Objavljeno
14. maj 2019 05.00
Posodobljeno
14. maj 2019 05.00
Po 65. letu starosti se občutno poslabša odzivnost izvajalca dela in bistveno upade prilagodljivost delovnim razmeram. Foto Leon Vidic
Janez Hafner, Medvode
Janez Hafner, Medvode


Delo je 3. maja pod naslovom Edina rešitev za spodobne pokojnine je zvišanje upokojitvene starosti objavilo intervju z avstrijskim ekonomistom g. R. Holzmannom. Menim, da reševanje demografskih problemov na tak način ne pelje nikamor.

Za to obstajajo naslednji argumenti. Delo je produkcijski faktor, zato ga je pri produkciji treba vključevati ravno prav, če imamo tržno gospodarstvo in razvito konkurenco. Po 65. letu starosti se občutno poslabša odzivnost izvajalca dela in bistveno upade prilagodljivost delovnim razmeram. Podaljševanje delovne dobe vsevprek je neumnost brez primere, saj samo delo ne zagotavlja izboljšanja kakovosti življenja: to izboljša rezultat dela, ki mora biti viden in tržen po opravljenem delu. Podaljševanje dela je smiselno, kadar je to prostovoljno in je izvajalec sposoben ter še prilagodljiv za delovna opravila, ki dajo rezultat, po katerem nekdo povprašuje ali ga potrebuje. Finančna vzdržnost je primer politikantskega zavajanja: proizvodni sistem mora proizvajati potrebne dobrine v obsegu in kakovosti, ki so prodajljive in plačljive ter upoštevajo splošne družbene standarde in tudi ekonomičnost proizvodnje.

image
Če ne bomo imeli »dostojnih« plač, tudi »dostojnih« pokojnin ne bo. Foto Jure Eržen


Če gledamo družbeno populacijo, hitro ugotovimo, da so potrebe posameznikov in skupin po starosti in še drugih kriterijih različne. Pokojnina je dohodek upokojenca, ki ga je pridobil s svojim prispevkom v aktivni delovni dobi. Za moderno družbo bi moralo veljati, da je zadosten za dostojno življenje: dostojna pokojnina pa je raztegljiv pojem, ki ni najbolj primeren. Kako se ta v družbi razdeljuje z ozirom na sprotno družbeno uspešnost, pa je stvar družbene ureditve. Družba mora biti sposobna (zato naj bodo na odgovornih funkcijah sposobni ljudje) proizvajati dovolj dobrin in storitev, da lahko zagotovi primeren standard za vse državljane. Pri tem je treba upoštevati faze reprodukcijskega procesa in možnosti. Vzgoja in izobraževanje, delovno usposabljanje, predvsem pa skrb za rezultate dela morajo biti v vlogi dohodkovne vzdržnosti, če to opazujemo skozi porabo. Drugače ne gre. Denar ima vlogo menjalnega sredstva, merila vrednosti in zaklada za odloženo porabo ali varnost. To je edina prava rešitev za ustrezen standard državljanov.

Če ne bomo imeli »dostojnih« plač, tudi »dostojnih« pokojnin ne bo. Odnose, ki nastajajo med aktivnim in neaktivnim prebivalstvom, bomo presegli z znanjem in stalnim usposabljanjem ter prilagajanjem, z uvedbo izboljšanih tehnologij in skrbnim trošenjem dobrin, ki so vsekakor omejene.


Preberite tudi


Iz majhnih plač lahko rastejo le nizke pokojnine