Evropska tehnična zakonodaja in oznaka CE

Načelo prostega pretoka blaga in storitev znotraj EU je, da morajo biti izdelki, ki prosto krožijo po tržišču, varni.

Objavljeno
20. junij 2020 05.00
Posodobljeno
20. junij 2020 12.31
V republiki Sloveniji je bila terminologija evropske tehnične zakonodaje sprejeta in uveljavljena v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Foto Yves Herman/Reuters
mag. Alenka Gogala, Ljubljana
mag. Alenka Gogala, Ljubljana
V času samoizolacije med epidemijo koronavirusa smo prestrašeni in zaskrbljeni iz sredstev javnega obveščanja sprejemali informacije vseh vrst. Pri tem so se nam ušesa napolnila z izrazi, kot so osebna zaščitna sredstva, maske, certifikati, poročila o preskušanju, skladnost, ustreznost, pooblastilo, kakovost in še kaj.

To je terminologija evropske tehnične zakonodaje, ki je osnova za prost pretok blaga in storitev znotraj EU. V republiki Sloveniji je bila ta terminologija sprejeta in uveljavljena v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in se še danes uspešno uporablja v sistemu standardizacije, proizvodnje in trženja, ugotavljanja skladnosti in pri kontroli.

Načelo prostega pretoka blaga in storitev znotraj EU je, da morajo biti izdelki, ki prosto krožijo po tržišču, varni. Zahteve glede varnosti so podane v direktivah EU. Na podlagi teh direktiv komisija EU izda evropskima organizacijama za standarde CEN oziroma CENELEC mandat za pripravo standardov, ki predpisujejo način izdelave, vrsto preverjanja skladnosti in način pridobitve pravice označevanja izdelka z oznako CE. Evropski standardi nosijo dvočrkovno oznako EN in pripadajočo številko. Vse države članice EU jih morajo prenesti v svoj sistem standardizacije po ustaljeni poti. Slovenski standardi so označeni s črkovno kodo SIST, ki ji sledita oznaka EN in pripadajoča številka.

Med organe za ugotavljanje spadajo akreditacijski, certifikacijski in kontrolni organi ter preskuševalni laboratoriji. Dokumenti, ki jih le-ti izdajajo, so akreditacijska listina, certifikat o skladnosti, izjava o skladnosti, poročilo o preskušanju.

Na kakšen način se izdelki preverjajo glede skladnosti z zahtevo, kdo jih preverja in s kakšnim dokumentom jim je omogočen vstop na evropsko tržišče, je zapisano v standardih in je odvisno od stopnje tveganja glede varnosti.

Za izdelke z najnižjo stopnjo tveganja včasih zadostujeta laboratorijsko preskušanje pri proizvajalcu in potrdilo o preskušanju iz njegovega laboratorija. Za izdelke, ki zahtevajo najvišjo stopnjo varnosti, pa mora biti vsak posamični izdelek preverjen in preskušen v neodvisnem akreditiranem laboratoriju in certifikat o skladnosti izdan v akreditiranem neodvisnem certifikacijskem organu. Uspešnost tako pridobljene potrditve skladnosti z zahtevo potrošniki prepoznamo kot oznako CE na izdelkih, ki so podvrženi evropski tehnični zakonodaji.

V zadnjem času v sredstvih javnega obveščanja zasledimo terminološke spodrsljaje, ki spreminjajo pomene posameznih pojmov. Tako je naziv certifikat o skladnosti zamenjan z nazivom certifikat o ustreznosti. Skladnost pomeni, da je izpolnjena predpisana zahteva. Ustreznost pa pomeni izpolnitev namena uporabe in je individualna odločitev. Namesto akreditiran smo zasledili izraz pooblaščen. Akreditacija v sistemu ugotavljanja skladnosti pomeni potrditev usposobljenosti za izvajanje določene dejavnosti. Pooblastilo pa pomeni, da nekdo opravlja neko dejavnost v imenu nekoga drugega.

Zasledili smo tudi izraze za pojme, ki niso predmet zakonodaje. Med njimi je posebno izpostavljen pojem kakovosti. Po definiciji je kakovost sposobnost zadovoljitve izraženih ali pričakovanih potreb. To je popolnoma prepuščeno individualni odločitvi in ni uzakonjeno. Merilo kakovosti izdelka je lahko dolžina garancijskega roka in je prostovoljna odločitev proizvajalca. Pri daljši dobi garancije lahko pričakujemo boljšo kakovost.

Zaželeno bi bilo, da se pri vseh komunikacijah, ki zadevajo evropsko tehnično zakonodajo, uporablja uveljavljena terminologija. S tem bi bilo vsem zainteresiranim olajšano delo in preprečena možnost različnih interpretacij.