Gospod Bogovič je žalil in se osmešil
Evropski poslanec Franc Bogovič je v Velikih Laščah izjavil, da se na travnikih ne morejo pasti vegetarijanci.
Odpri galerijo
Sara Zupan: »Sicer ne moremo reči, da nismo vegetarijanci in vegani takšnih izjav (žal) že navajeni, saj se nam očitno prilegajo kot podkve na konjska kopita.« Foto Tadej Regent
Čas, v katerem živimo, je na mnoge načine poln protislovij. Medtem ko na vsakem koraku poslušamo o strpnosti do drugače mislečih, se na vsakem drugem koraku srečujemo z ostro, zajedljivo in posmehljivo nestrpnostjo do vseh, ki so le malce drugačni od nas.
Medtem ko nenehno poslušamo o tem, da morajo osebe, ki so na vodilnih položajih, dosegati določene standarde, pa ne le na področju formalne izobrazbe, ampak tudi preprosto na področju zdravega razuma in neke širine, odprtosti duha, lahko na vsakem koraku vidimo vse te lastne zahteve in načela obrnjene na glavo – kot v rezek posmeh. Marsikdaj se zdi, da imamo na vodilnih položajih v politiki klovne, ki z nestrpnimi, žaljivimi in, bodimo iskreni, tudi neumnimi izjavami dobesedno pljuvajo v lastno skledo, zaveden narod, ki spi z odprtimi očmi, pa takšnim izjavam celo ploska. Menda bo držalo, da ima narod takšne voditelje, kakršne si zasluži. A drži tudi, da ta »narod« predstavlja večina, nikakor pa ne vsi.
V soboto, 10. avgusta, je bil v Velikih Laščah organiziran protestni shod z geslom »Slovensko podeželje ne bo zverinjak«. Eden od govornikov na tem shodu je bil tudi evropski poslanec Franc Bogovič, ki je izjavil, da se na travnikih ne morejo pasti vegetarijanci. Točneje: »Slovenija je država, ki jo 60 odstotkov pokrivajo gozdovi, in prgišče preostale zemlje, ki je je okoli 30 odstotkov, v večini predstavlja travinje. Na tem travinju se ne morejo pasti vegetarijanci, ki štrajkajo v trgovinah. Na teh travnikih lahko raste in živi govedo ali ovca, ki jih ogrožajo velike zveri.«
To izjavo lahko analiziramo na dva načina. Če je gospod Bogovič z izjavo mislil resno, je z njo dosegel samo eno: popolnoma se je blamiral. Če se je iz kakršnegakoli razloga hotel javno osramotiti, ni mogel najti boljšega načina – ta je bil popoln. Če pa z izjavo ni mislil resno, je po drugi strani dokazal, da je izrazito sarkastična in žaljiva oseba, ki se nagiba k populizmu in nestrpnosti. V nobenem primeru si torej ni naredil usluge, je pa naredil veliko uslugo nam: tako smo vsaj spoznali (še enkrat), kakšne ljudi imamo na vrhu, med evropskimi poslanci. Sicer ne moremo reči, da nismo vegetarijanci in vegani takšnih izjav (žal) že navajeni, saj se nam očitno prilegajo kot podkve na konjska kopita.
Podobne žalitve, posebno takšne, ki se tičejo trave kot naše osnovne prehrane, se nam dogajajo vsak dan. Večinoma nanje niti ne odgovarjamo, ker se zavedamo, da nima smisla in da je to le nepotrebno izgubljanje dragocene energije. Če se že kdaj oglasimo, poskušamo na lep način razložiti vsem, ki jim stvari niso jasne, zakaj se vegetarijanci in vegani prehranjujemo tako, kot se. Žalitve in skrajno nesramne, tudi seksistične in sadistične opazke letijo v veliki večini od vsejedcev in ne od veganov. Če pa kdaj kakšnemu veganu »poči film«, se ni prav nič čuditi – je mar tako čudno, če ti tu in tam popustijo živci ob provokacijah, kot jih vegani doživljamo vsak dan, včasih brez vsakršnega povoda? Vsi smo samo ljudje, ampak zanimivo je, da se od veganov pričakuje, da bodo v tem smislu nekakšni nadljudje, čeprav se jim, ironično, v isti sapi pripisuje identiteto nekakšnih prežvekovalcev, ki se pasejo na travnikih.
Dobro bi bilo že enkrat docela razjasniti, kdo je tu zares žaljiv. Kdo je tu nasilen, nesramen in agresiven. Smo to vegani, ki se trudimo na čim bolj miroljubne načine in brez vsakršnega vsiljevanja opozarjati na nasilje, ki se dogaja vsako sekundo dneva za dobro zaprtimi vrati klavnic, ali so to vsi drugi, katerih vest ne prenese niti najmanjšega opomina na te grozote? Zakaj njihova vest tega ne prenese? Zato, ker je vsak človek, pa naj bo še bolj zaprt, zadrgnjen, žaljiv in nesramen, globoko v srčiki človek. Človek, ki ima srce (četudi ga je zakopal in ga več ne najde), človek, ki se globoko v svojem bistvu zaveda, da nasilje lahko rodi samo nasilje in da je edini odgovor na vsa vprašanja, edino, kar ta svet zares potrebuje, le ljubezen. Ko bomo izčrpali naravne vire ter iz živali in narave iztisnili vse, do zadnje kapljice, ne bomo mogli jesti denarja. Mnogi so še vedno preveč vpeti v tradicijo, preveč indoktrinirani, zaslepljeni in pohlepni, da bi lahko na stvari pogledali s pravimi očmi.
Medtem ko vse več dejstev govori v prid veganskemu načinu življenja, si nekateri še kar zatiskajo oči. Nekaterim niso dovolj niti dejstva o ekološki potratnosti živinoreje, niti nazorni posnetki trpljenja živali v klavnicah, niti iz dneva v dan rastoče število veganov po svetu (trenutno na svetu že milijarda ljudi ne je mesa), ki poročajo o izjemnem zdravju in boleznih, ki so jih odpravili s tovrstnim načinom prehrane. Kar se tiče veganske ponudbe v restavracijah in nasploh v turizmu ter ponudbe veganskih izdelkov v trgovinah, si lahko pogledamo, kako je drugod po Evropi – v Sloveniji smo še vedno v zaostanku. V Varšavi, na primer, je 80 veganskih restavracij. Zaostajamo tudi na področju kmetijstva – glifosat so v Avstriji prepovedali, pri nas pa je še vedno dovoljen.
Franc Bogovič je z ome(n)jeno izjavo šel predaleč. Z njo je grobo žalil in se za povrhu pošteno osramotil. Vprašati se je treba, kako dolgo bomo še prenašali na oblasti takšne ljudi. Vsakemu piskru se enkrat dvigne pokrov.
Medtem ko nenehno poslušamo o tem, da morajo osebe, ki so na vodilnih položajih, dosegati določene standarde, pa ne le na področju formalne izobrazbe, ampak tudi preprosto na področju zdravega razuma in neke širine, odprtosti duha, lahko na vsakem koraku vidimo vse te lastne zahteve in načela obrnjene na glavo – kot v rezek posmeh. Marsikdaj se zdi, da imamo na vodilnih položajih v politiki klovne, ki z nestrpnimi, žaljivimi in, bodimo iskreni, tudi neumnimi izjavami dobesedno pljuvajo v lastno skledo, zaveden narod, ki spi z odprtimi očmi, pa takšnim izjavam celo ploska. Menda bo držalo, da ima narod takšne voditelje, kakršne si zasluži. A drži tudi, da ta »narod« predstavlja večina, nikakor pa ne vsi.
V soboto, 10. avgusta, je bil v Velikih Laščah organiziran protestni shod z geslom »Slovensko podeželje ne bo zverinjak«. Eden od govornikov na tem shodu je bil tudi evropski poslanec Franc Bogovič, ki je izjavil, da se na travnikih ne morejo pasti vegetarijanci. Točneje: »Slovenija je država, ki jo 60 odstotkov pokrivajo gozdovi, in prgišče preostale zemlje, ki je je okoli 30 odstotkov, v večini predstavlja travinje. Na tem travinju se ne morejo pasti vegetarijanci, ki štrajkajo v trgovinah. Na teh travnikih lahko raste in živi govedo ali ovca, ki jih ogrožajo velike zveri.«
To izjavo lahko analiziramo na dva načina. Če je gospod Bogovič z izjavo mislil resno, je z njo dosegel samo eno: popolnoma se je blamiral. Če se je iz kakršnegakoli razloga hotel javno osramotiti, ni mogel najti boljšega načina – ta je bil popoln. Če pa z izjavo ni mislil resno, je po drugi strani dokazal, da je izrazito sarkastična in žaljiva oseba, ki se nagiba k populizmu in nestrpnosti. V nobenem primeru si torej ni naredil usluge, je pa naredil veliko uslugo nam: tako smo vsaj spoznali (še enkrat), kakšne ljudi imamo na vrhu, med evropskimi poslanci. Sicer ne moremo reči, da nismo vegetarijanci in vegani takšnih izjav (žal) že navajeni, saj se nam očitno prilegajo kot podkve na konjska kopita.
Sara Zupan: »Franc Bogovič je z ome(n)jeno izjavo šel predaleč. Z njo je grobo žalil in se za povrhu pošteno osramotil.« Foto Leon Vidic
Podobne žalitve, posebno takšne, ki se tičejo trave kot naše osnovne prehrane, se nam dogajajo vsak dan. Večinoma nanje niti ne odgovarjamo, ker se zavedamo, da nima smisla in da je to le nepotrebno izgubljanje dragocene energije. Če se že kdaj oglasimo, poskušamo na lep način razložiti vsem, ki jim stvari niso jasne, zakaj se vegetarijanci in vegani prehranjujemo tako, kot se. Žalitve in skrajno nesramne, tudi seksistične in sadistične opazke letijo v veliki večini od vsejedcev in ne od veganov. Če pa kdaj kakšnemu veganu »poči film«, se ni prav nič čuditi – je mar tako čudno, če ti tu in tam popustijo živci ob provokacijah, kot jih vegani doživljamo vsak dan, včasih brez vsakršnega povoda? Vsi smo samo ljudje, ampak zanimivo je, da se od veganov pričakuje, da bodo v tem smislu nekakšni nadljudje, čeprav se jim, ironično, v isti sapi pripisuje identiteto nekakšnih prežvekovalcev, ki se pasejo na travnikih.
Dobro bi bilo že enkrat docela razjasniti, kdo je tu zares žaljiv. Kdo je tu nasilen, nesramen in agresiven. Smo to vegani, ki se trudimo na čim bolj miroljubne načine in brez vsakršnega vsiljevanja opozarjati na nasilje, ki se dogaja vsako sekundo dneva za dobro zaprtimi vrati klavnic, ali so to vsi drugi, katerih vest ne prenese niti najmanjšega opomina na te grozote? Zakaj njihova vest tega ne prenese? Zato, ker je vsak človek, pa naj bo še bolj zaprt, zadrgnjen, žaljiv in nesramen, globoko v srčiki človek. Človek, ki ima srce (četudi ga je zakopal in ga več ne najde), človek, ki se globoko v svojem bistvu zaveda, da nasilje lahko rodi samo nasilje in da je edini odgovor na vsa vprašanja, edino, kar ta svet zares potrebuje, le ljubezen. Ko bomo izčrpali naravne vire ter iz živali in narave iztisnili vse, do zadnje kapljice, ne bomo mogli jesti denarja. Mnogi so še vedno preveč vpeti v tradicijo, preveč indoktrinirani, zaslepljeni in pohlepni, da bi lahko na stvari pogledali s pravimi očmi.
Medtem ko vse več dejstev govori v prid veganskemu načinu življenja, si nekateri še kar zatiskajo oči. Nekaterim niso dovolj niti dejstva o ekološki potratnosti živinoreje, niti nazorni posnetki trpljenja živali v klavnicah, niti iz dneva v dan rastoče število veganov po svetu (trenutno na svetu že milijarda ljudi ne je mesa), ki poročajo o izjemnem zdravju in boleznih, ki so jih odpravili s tovrstnim načinom prehrane. Kar se tiče veganske ponudbe v restavracijah in nasploh v turizmu ter ponudbe veganskih izdelkov v trgovinah, si lahko pogledamo, kako je drugod po Evropi – v Sloveniji smo še vedno v zaostanku. V Varšavi, na primer, je 80 veganskih restavracij. Zaostajamo tudi na področju kmetijstva – glifosat so v Avstriji prepovedali, pri nas pa je še vedno dovoljen.
Franc Bogovič je z ome(n)jeno izjavo šel predaleč. Z njo je grobo žalil in se za povrhu pošteno osramotil. Vprašati se je treba, kako dolgo bomo še prenašali na oblasti takšne ljudi. Vsakemu piskru se enkrat dvigne pokrov.
