Gospod predsednik, kaj pa esperanto?
Predsednik Borut Pahor je zaradi virusa tujim državam poslal dobre želje v njihovem maternem jeziku.
Odpri galerijo
Po vseh dosedanjih izkušnjah je edino sredstvo za enakopravno mednarodno sporazumevanje mednarodni jezik esperanto kot drugi jezik za vsakogar poleg materinščine. Foto Reuters
Predsednik države Slovenije gospod Borut Pahor je pred kratim zaradi virusa poslal dobre želje predsednikom držav in narodom tujih držav. Pri tem jih je nagovoril v njihovem maternem jeziku. Ne gre dvomiti o dobronamernosti tega dejanja, vendar je s tem odprl vrsto vprašanj na področju jezikovne demokracije. Predsednik katerekoli države je namreč pomemben ter vpliven položaj, ki mora upoštevati jezikovno demokracijo oziroma nujne spremembe tudi na tem področju.
V samo nekaj zadnjih mesecih nam je namreč prav ta virus dokazal, da nas čakajo nujne spremembe. Zdaj vemo, da smo v kritičnem obdobju in da tudi ta družbeni sistem ni edini možen. In če upoštevamo dejstvo, da za orožje vsako leto dajemo več kot dva tisoč milijard dolarjev, da imamo več kot petdeset milijonov beguncev, da nam vsako uro umre vsaj tristo otrok zaradi lakote … Da so denar, dobiček in izkoriščanje narave ter ljudi edino merilo, potem je zdaj čas za spremembe.
A v tem prispevku ostanimo pri jezikovni demokraciji. Za predsednikov nagovor so bili izbrani jeziki sosednjih držav (hrvaški, italijanski, madžarski in nemški) ter angleški in španski. Mimogrede – mu je kdo odgovoril v slovenščini? Razen za jezike sosednjih držav je torej nejasen kriterij za izbiro drugih jezikov. Če so merilo uradni jeziki v Organizaciji združenih narodov, bi morali uporabiti še francoščino, ruščino, arabščino in kitajščino. Če so merilo jeziki Evropske unije, pa bi morali uporabiti še osemnajst drugih jezikov. Sicer pa vemo, da je na svetu še vsaj dvesto jezikov, ki jih kot slovenščino govori več kot milijon ljudi, vseh jezikov pa skupaj okrog šest tisoč. Gre za neprecenljivo bogastvo človeštva.
Na področju uporabe tujih jezikov imajo politiki na razpolago poklicne prevajalce in samo v Evropski uniji je zaposlenih več kot dva tisoč prevajalcev. Nam državljanom pa ostane le prisilni sistem pouka tujega jezika v šoli (danes angleščine, jutri kitajščine?), ki samo utrjuje neenakopravnost, kolonializem ter diskriminacijo. Politiki imajo torej poklicne prevajalce, državljani, civilna družba pa ostajamo nepovezani oziroma zamejeni znotraj svojih jezikov. In prav to zamejenost številni politiki zlorabijo za omejevanje informacij ter vse več za nacionalistično hujskanje.
Državljani oziroma civilna družba mora na področju jezikovne demokracije dobiti možnost izbire jezika za enakopravno sporazumevanje oziroma neposredno povezovanje. Te vloge ne more in ne sme imeti noben nacionalni jezik, saj mu sledi jezikovni kolonializem – politično, ekonomsko in kulturno.
Po vseh dosedanjih izkušnjah je edino sredstvo za enakopravno mednarodno sporazumevanje mednarodni jezik esperanto kot drugi jezik za vsakogar poleg materinščine. Tako v Sloveniji kot v svetu je dovolj znanja, ljudi in ustanov, ki poznajo to področje in povezavo z jezikovno demokracijo.
Na področju potrebnih sprememb za resnično jezikovno demokracijo v smislu splošne deklaracije o človekovih pravicah torej predlagam našemu predsedniku, da prihodnjič uporabi tudi mednarodni jezik esperanto. Bo majhen korak zanj, a velik za jezikovno demokracijo in za boljšo družbo doma in v svetu!
V samo nekaj zadnjih mesecih nam je namreč prav ta virus dokazal, da nas čakajo nujne spremembe. Zdaj vemo, da smo v kritičnem obdobju in da tudi ta družbeni sistem ni edini možen. In če upoštevamo dejstvo, da za orožje vsako leto dajemo več kot dva tisoč milijard dolarjev, da imamo več kot petdeset milijonov beguncev, da nam vsako uro umre vsaj tristo otrok zaradi lakote … Da so denar, dobiček in izkoriščanje narave ter ljudi edino merilo, potem je zdaj čas za spremembe.
A v tem prispevku ostanimo pri jezikovni demokraciji. Za predsednikov nagovor so bili izbrani jeziki sosednjih držav (hrvaški, italijanski, madžarski in nemški) ter angleški in španski. Mimogrede – mu je kdo odgovoril v slovenščini? Razen za jezike sosednjih držav je torej nejasen kriterij za izbiro drugih jezikov. Če so merilo uradni jeziki v Organizaciji združenih narodov, bi morali uporabiti še francoščino, ruščino, arabščino in kitajščino. Če so merilo jeziki Evropske unije, pa bi morali uporabiti še osemnajst drugih jezikov. Sicer pa vemo, da je na svetu še vsaj dvesto jezikov, ki jih kot slovenščino govori več kot milijon ljudi, vseh jezikov pa skupaj okrog šest tisoč. Gre za neprecenljivo bogastvo človeštva.
Na področju uporabe tujih jezikov imajo politiki na razpolago poklicne prevajalce in samo v Evropski uniji je zaposlenih več kot dva tisoč prevajalcev. Nam državljanom pa ostane le prisilni sistem pouka tujega jezika v šoli (danes angleščine, jutri kitajščine?), ki samo utrjuje neenakopravnost, kolonializem ter diskriminacijo. Politiki imajo torej poklicne prevajalce, državljani, civilna družba pa ostajamo nepovezani oziroma zamejeni znotraj svojih jezikov. In prav to zamejenost številni politiki zlorabijo za omejevanje informacij ter vse več za nacionalistično hujskanje.
Državljani oziroma civilna družba mora na področju jezikovne demokracije dobiti možnost izbire jezika za enakopravno sporazumevanje oziroma neposredno povezovanje. Te vloge ne more in ne sme imeti noben nacionalni jezik, saj mu sledi jezikovni kolonializem – politično, ekonomsko in kulturno.
Po vseh dosedanjih izkušnjah je edino sredstvo za enakopravno mednarodno sporazumevanje mednarodni jezik esperanto kot drugi jezik za vsakogar poleg materinščine. Tako v Sloveniji kot v svetu je dovolj znanja, ljudi in ustanov, ki poznajo to področje in povezavo z jezikovno demokracijo.
Na področju potrebnih sprememb za resnično jezikovno demokracijo v smislu splošne deklaracije o človekovih pravicah torej predlagam našemu predsedniku, da prihodnjič uporabi tudi mednarodni jezik esperanto. Bo majhen korak zanj, a velik za jezikovno demokracijo in za boljšo družbo doma in v svetu!
