Gospod predsednik, kaj pa esperanto? (4)
Esperanto je nastal pred več kot stotridesetimi leti po takratni pomladi narodov.
Odpri galerijo
Glede esperanta je treba najprej odpraviti napačno informacijo, da bi lahko nadomestil oziroma izrinil nacionalne jezike. Foto Reuters
Gospod Pahor, iskrena hvala za vaš odgovor in mnenje, s katerim ste 15. maja v pismih bralcev odgovorili na moj prispevek z naslovom Gospod predsednik, kaj pa esperanto? (Delo, 13. maja, stran 7). Veseli me, da ste tako ostali mož beseda in kot sicer pozivate k strpnemu dialogu in obravnavi nerešenih vprašanj, to tudi sami uresničili. Z odgovorom ste tudi jezikovni demokraciji dali potrebno težo, ki si jo nedvomno zasluži.
Vaš pozdrav in dobre želje evropskim narodom v njihovem maternem jeziku so lep izraz spoštovanja ter solidarnosti in prispevek k jezikovni demokraciji. Žal pa je koronavirus razen držav Evropske unije prizadel še več kot sto držav po svetu in bo torej umestno napisati pozdravno pismo poleg v štiriindvajsetih jezikih EU v še številnih jezikih. In prav dogajanje, povezano s koronavirusom ter stanjem na drugih področjih doma in v svetu (ravnanje z okoljem in naravo, oboroževanje, begunci, lakota …), nedvomno dokazuje, da so spremembe nujne. To velja tudi za področje jezikovne demokracije oziroma širše jezikovne politike.
Glede esperanta pa je treba najprej odpraviti napačno informacijo, da bi lahko nadomestil oziroma izrinil nacionalne jezike. Esperanto je nastal pred več kot stotridesetimi leti po takratni pomladi narodov kot izraz družbene potrebe po enakopravnem sporazumevanju, sodelovanju in napredku. Nadaljeval se je kot jezik in kot gibanje za enakopravno sporazumevanje ter mir med različnimi narodi. Njegova zanimiva, burna in bogata zgodovina ves čas dokazuje povezanost s svobodoljubnimi in naprednimi gibanji – vendar vedno kot drugi jezik poleg materinščine. Kot zanimivost: dokazuje se tudi kot jezikovno sredstvo, ki vpliva na vest, zavest in samozavest ljudi. Sicer pa velja, da je esperanto motor jezikovne demokracije.
Pa naj tokratno pisanje zaključim s konkretnim predlogom, saj je jezikovna demokracija znotraj jezikovne politike pomembno vprašanje tako za državo kot za mednarodno sodelovanje. Na ministrstvu za kulturo poteka priprava novega dokumenta »Nacionalni program jezikovne politike RS«. V prejšnjem dokumentu je bil omenjen tudi mednarodni jezik esperanto v zvezi z Evropsko unijo in poukom tujih jezikov v šolah.
Predlagam, predsednik Pahor, da kot že nekajkrat tudi tokrat skličete širši posvet vseh zainteresiranih za pogovor o vidikih jezikovne politike, kar bo tudi pomembno pripomoglo k oblikovanju omenjenega dokumenta. Menim namreč, da sedanje spremenjene razmere ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah (med drugim pravice do materinščine in do enakopravnega mednarodnega sporazumevanja) zahtevajo korenite spremembe. Neposredno mednarodno sodelovanje in povezovanje državljanov oziroma civilne družbe na enakopravni osnovi
je nujno.
Ne dvomim, da se strinjate, da je poleg digitalne diplomacije na identitetnih temeljih, ki jo omenjate, za neposredno sodelovanje državljanov različnih držav potrebno še mnogo več. Za začetek pa vsaj takšen strpen in spoštljiv pogovor – zato hvala za možnost!
Vaš pozdrav in dobre želje evropskim narodom v njihovem maternem jeziku so lep izraz spoštovanja ter solidarnosti in prispevek k jezikovni demokraciji. Žal pa je koronavirus razen držav Evropske unije prizadel še več kot sto držav po svetu in bo torej umestno napisati pozdravno pismo poleg v štiriindvajsetih jezikih EU v še številnih jezikih. In prav dogajanje, povezano s koronavirusom ter stanjem na drugih področjih doma in v svetu (ravnanje z okoljem in naravo, oboroževanje, begunci, lakota …), nedvomno dokazuje, da so spremembe nujne. To velja tudi za področje jezikovne demokracije oziroma širše jezikovne politike.
Glede esperanta pa je treba najprej odpraviti napačno informacijo, da bi lahko nadomestil oziroma izrinil nacionalne jezike. Esperanto je nastal pred več kot stotridesetimi leti po takratni pomladi narodov kot izraz družbene potrebe po enakopravnem sporazumevanju, sodelovanju in napredku. Nadaljeval se je kot jezik in kot gibanje za enakopravno sporazumevanje ter mir med različnimi narodi. Njegova zanimiva, burna in bogata zgodovina ves čas dokazuje povezanost s svobodoljubnimi in naprednimi gibanji – vendar vedno kot drugi jezik poleg materinščine. Kot zanimivost: dokazuje se tudi kot jezikovno sredstvo, ki vpliva na vest, zavest in samozavest ljudi. Sicer pa velja, da je esperanto motor jezikovne demokracije.
Pa naj tokratno pisanje zaključim s konkretnim predlogom, saj je jezikovna demokracija znotraj jezikovne politike pomembno vprašanje tako za državo kot za mednarodno sodelovanje. Na ministrstvu za kulturo poteka priprava novega dokumenta »Nacionalni program jezikovne politike RS«. V prejšnjem dokumentu je bil omenjen tudi mednarodni jezik esperanto v zvezi z Evropsko unijo in poukom tujih jezikov v šolah.
Predlagam, predsednik Pahor, da kot že nekajkrat tudi tokrat skličete širši posvet vseh zainteresiranih za pogovor o vidikih jezikovne politike, kar bo tudi pomembno pripomoglo k oblikovanju omenjenega dokumenta. Menim namreč, da sedanje spremenjene razmere ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah (med drugim pravice do materinščine in do enakopravnega mednarodnega sporazumevanja) zahtevajo korenite spremembe. Neposredno mednarodno sodelovanje in povezovanje državljanov oziroma civilne družbe na enakopravni osnovi
je nujno.
Ne dvomim, da se strinjate, da je poleg digitalne diplomacije na identitetnih temeljih, ki jo omenjate, za neposredno sodelovanje državljanov različnih držav potrebno še mnogo več. Za začetek pa vsaj takšen strpen in spoštljiv pogovor – zato hvala za možnost!
