Gospodarjenje z zvermi

Izhodišče za moje pisanje je mnenjski prispevek dr. Gašperja Jakovca z naslovom Gospodarjenje z zvermi.

Objavljeno
24. junij 2019 05.00
Posodobljeno
24. junij 2019 09.57
Se kdo vpraša, zakaj je prišlo do tolikšnega povečanja populacij velikih zveri? Foto Ljubo Vukelič
Mihael Miha Marenče, Bašelj
Mihael Miha Marenče, Bašelj

Povezani članek


Gospodarjenje z zvermi


Izhodišče za moje pisanje je mnenjski prispevek dr. Gašperja Jakovca z naslovom Gospodarjenje z zvermi (Delo, 18. junija, stran 7), s katerim je v marsičem pribil »žebljico na glavico«. O sobivanju ljudi in velikih zveri (medveda, volka in risa) je bilo napisano že veliko. Nove raziskovalne metode so nedvomno prinesle nova spoznanja in boljše razumevanje, pa vseeno nepopustljivo stojimo na dveh bregovih.

V polemikah in komentarjih se vedno znova čudim zavajajočim trditvam z vseh strani, ki ne dopuščajo strpnega in argumentiranega soočenja. Kako naj sicer razumem trditev, da je vse narobe, ker ni več mrhovišč, v isti sapi pa dokazujejo, da je krmljenje nesprejemljivo, ker povečuje medvedjo populacijo, malo pozneje pa ugotovijo, da je hrane za velike zveri vedno manj, ker so jo z načrti za odvzem (odstrel) parkljaste divjadi kritično zmanjšali. Pričakoval bi, da bo zveri s tem vedno manj, jih je pa vedno več. Ali ne? Pa menda ne na račun domačih živali? Verjamemo podatkom monitoringov ali ne? Verjamemo, da je v Sloveniji 900 medvedov, plus/ minus 100? Lahko kdo pojasni ta nelogična nasprotja? Lastniki domačih živali pa žugajo in izsiljeno grozijo, kar se je lepo manifestiralo s pripeljanimi kadavri drobnice pred parlament.

image
Lastniki domačih živali pa žugajo in grozijo. Foto Marko Feist


Ne govorim o človekovi norosti, ampak o razumski nezmožnosti, da stvari postavimo na pravo mesto. In kje je to – pravo mesto? V spoznanju, da je potreben kompromis. Ta pa ni nujno v tem, da je potrebno zveri držati »na kratko«, ampak tudi v možnosti, da se v dobro velikim zverem čemu odpovemo. Se kdo vpraša, zakaj je prišlo do tolikšnega povečanja populacij velikih zveri ob istočasni trditvi, da se populacije parkljarjev (hrane velikih zveri) zaradi odstrela zmanjšuje? Kaj pa povozi na cestah, zmanjševanje življenjskega prostora, neprestano vznemirjanje? Se zavedamo, da so to vzroki za spremembe vedenjskih navad in posledično za naše zaznavanje, da je prosto živečih živali manj, kot jih v resnici je? Razumemo, da se moramo v naših dejavnostih (samo)omejiti? Očitno ne. Smo se kdaj vprašali, kakšne so v gospodarski rabi razlike med preteklostjo in sedanjostjo? Problem nastane vedno takrat, ko se več dejavnikov sešteje. Potem pa modrujemo, ugotavljamo, se prepiramo.

In na koncu tegale retoričnega razmišljanja še vprašanje: za kaj pravzaprav gre? Za previsoko število odvzema (odstrela in izgub), za popolno prepoved odstrela ali za »podreditev« števila velikih zveri živinorejski rabi? In katero število je to? Število ali prostorska razširjenost? Če bi velike zveri poznale strasti, ki nas ženejo v enosmerne odločitve, bi bilo življenje za ljudi zelo verjetno precej drugačno. Ljudje napadamo in ogrožamo velike zveri, in ne obratno! Zveri ogrožajo le našo lastnino, ki smo si jo samovoljno pridobili na račun vseh drugih živih bitij. Da ne bo demagoškega očitanja: ne gre za človekovo izključevanje iz naravnih procesov, ampak za omejevanje naše nenasitnosti, ko nam ni nikoli dovolj. Posledica pa je onesnaževanje okolja, krčenje življenjskega prostora in izgubljanje pestrosti rastlinskih in živalskih vrst, s tem pa spodkopavanje možnosti evolucijskega preživetja tudi za ljudi.

image
Ljudje napadamo in ogrožamo velike zveri, in ne obratno! Foto Blažž Samec