Hudičev odvetnik
Analitik meni, da je vladni govorec Jelko Kacin odigral takšno vlogo.
Odpri galerijo
Je Jelko Kacin na novinarskih konferencah res nastopal v taki vlogi? Ravno nasprotno! Foto Voranc Vogel
V članku z naslovom Govorec Jelko Kacin kot hudičev odvetnik (Delo, 6. junija, stran 3) Dejan Verčič s katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostjo na FDV pravi, da je Jelko Kacin na novinarskih konferencah o aktualnem stanju covida-19 dobro odigral vlogo »hudičevega odvetnika«. Zveni domiselno in dopadljivo, a je glede na resnični pomen izraza hudičev odvetnik žal povsem zgrešeno.
Ta izraz (advocatus diaboli) se je v katoliški cerkvi nekoč uporabljal za osebo, katere naloga je bila, da v postopku za kanonizacijo poišče in prikaže pomanjkljivosti v dokazih o čudežih kandidata za svetnika; da torej razglasitvi za svetnika čim bolj nasprotuje, vendar samo zato, da v postopku ne bi nastala kakšna napaka in da o kanonizaciji ne bi bilo nobenega dvoma.
Izraz hudičev odvetnik se je pozneje uveljavil za tistega, ki v raznih organizacijah, strukturah, sistemih itd. bolj ali manj argumentirano, tudi z neprijetnimi vprašanji oporeka predlaganim rešitvam in je na tak položaj celo namenoma postavljen in največkrat tudi za to plačan. Zakaj, ni treba posebej razlagati.
Je torej Jelko Kacin na novinarskih konferencah res nastopal v taki vlogi? Ravno nasprotno! Tudi iz članka izvemo, da je bilo njegovo delovanje bolj ali manj enostransko (v podporo vladi, kar je razumljivo), zaradi vse bolj specifičnih novinarskih vprašanj pa na trenutke tudi nestrpno in nekoliko arogantno. Pri tem je bil morda res »hudičevo dober« ali če hočete »od hudiča«, vloge hudičevega odvetnika pa še zdaleč ni odigral, saj mu niti ni bila namenjena. (O nesmiselnem navedku, da je to vlogo tako dobro odigral, da so mnogi v njem prepoznali peklenščka, pa tako ali tako ne kaže izgubljati besed.)
Je pa res, da bi v vladi ob sprejemanju nekaterih ukrepov še kako potrebovali dobrega hudičevega odvetnika.
Ta izraz (advocatus diaboli) se je v katoliški cerkvi nekoč uporabljal za osebo, katere naloga je bila, da v postopku za kanonizacijo poišče in prikaže pomanjkljivosti v dokazih o čudežih kandidata za svetnika; da torej razglasitvi za svetnika čim bolj nasprotuje, vendar samo zato, da v postopku ne bi nastala kakšna napaka in da o kanonizaciji ne bi bilo nobenega dvoma.
Izraz hudičev odvetnik se je pozneje uveljavil za tistega, ki v raznih organizacijah, strukturah, sistemih itd. bolj ali manj argumentirano, tudi z neprijetnimi vprašanji oporeka predlaganim rešitvam in je na tak položaj celo namenoma postavljen in največkrat tudi za to plačan. Zakaj, ni treba posebej razlagati.
Je torej Jelko Kacin na novinarskih konferencah res nastopal v taki vlogi? Ravno nasprotno! Tudi iz članka izvemo, da je bilo njegovo delovanje bolj ali manj enostransko (v podporo vladi, kar je razumljivo), zaradi vse bolj specifičnih novinarskih vprašanj pa na trenutke tudi nestrpno in nekoliko arogantno. Pri tem je bil morda res »hudičevo dober« ali če hočete »od hudiča«, vloge hudičevega odvetnika pa še zdaleč ni odigral, saj mu niti ni bila namenjena. (O nesmiselnem navedku, da je to vlogo tako dobro odigral, da so mnogi v njem prepoznali peklenščka, pa tako ali tako ne kaže izgubljati besed.)
Je pa res, da bi v vladi ob sprejemanju nekaterih ukrepov še kako potrebovali dobrega hudičevega odvetnika.
