In kakšen je dober učitelj? Dober človek!

V Delu sem 22. februarja prebral prispevek novinarke Mojce Boštele o projektu AmChama in Dela.

Objavljeno
09. marec 2019 05.00
Posodobljeno
09. marec 2019 05.00
FOTO Tadej Regent
prof. Milan Pavliha, Ljubljana
prof. Milan Pavliha, Ljubljana

In kakšen je dober učitelj? Dober človek!


Cilj projekta je poudariti dobre trajnostne prakse, jih javno deliti in omogočiti pretok znanja med učitelji. »S pomočjo tistih, ki delajo dobro, drugače, ki svoje delo opravljajo s srcem in ga čutijo kot poslanstvo, hočemo postaviti zgled in tako zgraditi skupnost učiteljev, ki bodo navdih tudi drugim,« še pove Brina Tomovič Kandare. Vsaka dva tedna bomo v medijski hiši Delo v sodelovanju z ameriško gospodarsko zbornico AmCham Slovenija predstavili po eno zgodbo učitelja, ki s svojim delom gradi prihodnost otrok in celotne družbe. Projekt Učitelj sem! Učiteljica sem! poteka v okviru Partnerstva za spremembe, ki je program inovativnega sodelovanja med zaposlenimi v slovenskem javnem in zasebnem sektorju.


V Delu sem 22. februarja prebral prispevek novinarke Mojce Boštele o projektu AmChama in Dela Iščemo učitelja, ki je predan svojemu poklicu, ki ga vidi kot poslanstvo. Moje mnenje je – učitelj naj bo učitelj z velikim U!

Klenim mislim pedagogov Marka Juhanta, Sonje Merljak Zdovc, Darje Barborič Vesel ter Toneta Medena o dobrem učitelju ni kaj dodati! Pritrjujem prof. dr. Valentinu Skubicu, ki je v rubriki Prejeli smo zapisal, »da je učenje poklic, pri katerem mora država vedeti, kaj hoče«. Morda pri sedanjem šolskem Babilonu ne bi škodilo malo zgodovinskega spomina na pedagoško teorijo in prakso. Lepe spomine imam na osnovno šolo in gimnazijo, ko so nas poučevali učitelji z dušo (dobri učitelji) in nas nesebično pripravljali na življenje.

Opisal bom kar svoj primer. Moj gimnazijski profesor Franc Pediček je hodil s pedagogiko in pred njo. Bil je kritik takratnega stanja v šoli in družbi. Njegova dela so ohranila kritično ost do danes! Profesorja Franca Pedička ni oviral noben šolski sistem, da nas ne bi pri predmetu psihologija in logika na nevsiljiv (skoraj umetniški) način začel pripravljati na življenje. To niso bile ure šolskega predmeta, temveč vedno težko pričakovana srečanja z Učiteljem. Bili smo srečna generacija, da so nas kalile takšne osebnosti. Zaznamoval nas je s svojim erosom in etosom – skratka, čutiti je dal na vsakem koraku, tako pri pouku kot v prijateljskih zaupnih pogovorih, da mu pedagogika ni le poklic, temveč življenjsko poslanstvo.

Moj kasnejši (prvotno slavistični) študij psihologije in pedagogike je »zagrešil« prav on. Že zgodaj med študijem sva bila ponovno v osebnem stiku. Svetoval mi je, kateri domači strokovni literaturi naj se posvetim: prof. Gogali in prof. Trstenjaku. Pri dolgoletnem poklicno svetovalnem delu in kasneje v pedagoško-andragoški praksi sta me navdihovala njegova etična drža in državljanski pogum. Tako sta me moja življenjska vzornika dr. Pediček in dr. Trstenjak razmeroma zgodaj in še mladega »oborožila« za kasnejšo pot samostojno mislečega človeka.

Tudi dandanes je mnogo učiteljev, ki jim je biti učitelj življenjsko poslanstvo, ki spodbujajo otroke, da postanejo boljši ljudje, pripravljajo na življenje in veliko prispevajo k napredku družbe. V medijih naj bo čim več takšnih pozitivnih zgodb! Šola raste ali pade z učiteljem!