Invalidi proti zapiranju pošt, in ne le oni

V tej državi je treba o zadevah demonstrirati veliko prej, preden se zgodijo.

Objavljeno
08. oktober 2019 05.00
Posodobljeno
08. oktober 2019 05.00
Samo birokrati, odtujeni od vsakodnevne stvarnosti, si lahko izmislijo, da se pošte ukinjajo. Foto Dejan Javornik
Marijan Lačen, Črna na Koroškem
Marijan Lačen, Črna na Koroškem
Preden se je to zgodilo, nihče ni verjel. Potem pa so nam ukinili banko. Vsi poznejši protesti in tarnanje so bili prepozni. Klicanje na pomoč resornega ministra in celotne vlade je bilo bob ob steno.

To se je zgodilo v Črni na Koroškem in v še nekaj krajih po Sloveniji. Tako da je v tej državi o zadevah treba demonstrirati veliko prej, preden se zgodijo, da ministri (in vlada) ne bodo imeli izgovora, češ da je prepozno in da ne morejo ničesar več storiti. Žal pa bodo še vedno imeli izgovor, da nekatere stvari niso v njihovi moči oziroma kompetenci. In o tem govori izjava predsednika Združenja invalidov – Foruma Slovenije Borut Pogačnik v prispevku Protest Zifsa: Invalidi proti zapiranju pošt (Delo, 7. oktobra, stran 18). Piše namreč, da je minister Zdravko Počivalšek izjavil, da na zapiranje pošt (menda jih je na odstrelu še kar lepo število) po državi nima nikakršnega vpliva. Povedano z drugimi besedami: vlada (država) na to nima nikakršnega vpliva. Če pa je tako, potem je ugotovitev nas, državljanov te države, tudi popolnoma jasna: ne potrebujemo ministrov, ne potrebujemo takšne vlade. Če ukinjanje pošt po državi (odkar pošte obstajajo po širnem svetu in tudi pri nas, so bile ena izmed državotvornih zadev) ni stvar države (in s tem vlade), potem namreč nič ni stvar vlade. In zakaj bi jo torej imeli, če ne za reševanje za ljudi za življenje ključnih zadev. Zato da bi bila sama sebi namen, zanesljivo ne, a jo ljudje v takih situacijah dejansko tako doživljamo.

image
Pošta Slovenije že več let zapira majhne pošte po državi. Foto Mavric Pivk


Samo birokrati, sedeči na sedežih v Ljubljani, odtujeni od vsakodnevne stvarnosti, si lahko izmislijo, da se pošte ukinjajo in da pri tem ne morejo (jim ni treba!) ničesar storiti. Starejšim ljudem, invalidom, ljudem v oddaljenih zaselkih, ki so tudi del naše socialne države, pa navsezadnje tudi vsem nam, za zdaj v tej državi še zdravim občanom so pošte (še posebej po ukinitvi bank) dejansko edina oblika komunikacije z osebno poslovnostjo, z državo, s svetom. Brez teh bo življenje v manjših, oddaljenih krajih dejansko postalo nevzdržno … In bo še nadalje, še bolj pospešeno usihalo. Ali si, dragi politiki, ministri, predstavljate, da bomo vsi živeli v Ljubljani, pa v še nekaj večjih mestih? Takšna politika je nič manj in nič več kot genocid nad lastnim, slovenskim narodom. Samo en argument je, ki z vidika generalne direkcije Pošte Slovenije upravičeno zdrži presojo: in to je ekonomski argument, da so male, lokalne pošte nerentabilne. Dejansko so. Ni pa to argument za državo (vlado), ker potem so nerentabilni in jih je treba prav tako ukiniti tudi upokojenci, kultura, šport ... Pa potem naštevanja kar ne more biti konec, če začnemo uporabljati to logiko razmišljanja. Zato mora biti glasen apel celotnega slovenskega naroda, živečega na periferiji (če k temu solidarno pritegnejo tudi »meščani« ne bo nič narobe), da se to ne more in ne sme danes zgoditi, da si politika tega ne sme privoščiti. Jutri kazati na katastrofo in jutri »linčati« politike, ki bi nas s takimi (ne)odločitvami peljali v bivanjsko stisko, bo prepozno, ker se ukinjeno nikoli ne vrača.

Borut Pogačnik v svojem protestu ministra pozove k odstopu, če teh zadev ne zmore urediti. Jaz ga k odstopu ne bom pozval iz zelo preprostega razloga: ker vem, da tako in tako ne bo odstopil. Zapisal pa bom – takšen minister, ta in vsi drugi s podobno medlimi stališči, naj se zamislijo nad svojo strokovnostjo (pravna država!) in svojo socialno držo (socialna država!), ker drugače so ustavi, ki to določa, v posmeh, državljanom pa v katastrofo.