Iz delavcev smo se prelevili v delojemalce
V Sobotni prilogi v Poštnem predalu 29 poteka polemika o spomenici Katedrale svobode z naslovom Danes bo že jutri včeraj.
Odpri galerijo
Tanja Škof: »Živela sem prejšnji, od njih zaničevani sistem, in živim zdajšnjega in nikakor se ne pustim prepričati v njihovo tezo, kdo ima zasluge, da bo danes že jutri včeraj.« Foto Leon Vidic
Tedanji predsednik Milan Kučan je na dan praznovanja uspešnega plebiscita za samostojno Slovenijo v svojem nagovoru ljudstvu izrekel kasneje že kar znamenite besede: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«
Kaj natanko je s tem mislil, ni pojasnil, zato si jih lahko tolmači vsak po svoje. Bodisi jih je izrekal kar tako, ker je v govorih pač treba nekaj reči, ali pa je že takrat o prihodnosti, ki nas čaka, vedel nekaj več in je bilo ljudstvu zamolčano. No, to prihodnost danes in kar nekaj časa že imamo. Nekateri so jo zajeli z veliko žlico in jo še zajemajo, drugi pa dobijo, kar pade z nje. Tako da nekaj je na tem, kar pravijo avtorji spomenice Katedrale svobode, da bo najbrž kmalu danes že jutri včeraj. Ne gre jim zameriti, da so določene stvari pozabili in pomnijo samo tisto, kar hočejo, ali pa so kar revidirali dejstva, saj so vsi že bolj ali manj v letih.
Ne omenjajo namreč, da smo v tistem času poleg osamosvojitve imeli tudi revolucijo. Seveda, če drži definicija revolucije, da je to vsaka sprememba družbenega sistema. Revolucij je več sort, kot so socialne, buržoazne, proletarske, krvave ipd., vendar smo tu, v Sloveniji, imeli spet nekaj unikatnega, zahrbtnega. Naša revolucija ni šla od spodaj navzgor, od ljudstva do oblasti, kakor je običajno, ampak obratno, od zgoraj navzdol, od oblasti do ljudstva. Pa smo kar brez plebiscita končno le dobili tako opevani kapitalizem in zraven še neoliberalni strankarski »demokratizem«, ne da bi navadni državljani o tem sploh kaj vedeli. Takrat se je pa vse začelo. Nenadoma nismo bili več tovariši in tovarišice, ampak gospe in gospodje, iz delavcev smo se prelevili v delojemalce, ker pa so tovarne po vrsti propadale, je bilo čedalje več tudi tehnoloških viškov, »južnjaki« zradirani ipd. Ne bom več naštevala, kaj vse, saj se ve.
Ne želim oporekati takšnemu možganskemu trustu, kot so avtorji zapisa, bodo že drugi. Živela sem prejšnji, od njih zaničevani sistem, in živim zdajšnjega in nikakor se ne pustim prepričati v njihovo tezo, kdo ima zasluge, da bo danes že jutri včeraj. Morda bi bilo pa celo dobro, če bi bilo tako. Odvisno, kateri včeraj.
Kaj natanko je s tem mislil, ni pojasnil, zato si jih lahko tolmači vsak po svoje. Bodisi jih je izrekal kar tako, ker je v govorih pač treba nekaj reči, ali pa je že takrat o prihodnosti, ki nas čaka, vedel nekaj več in je bilo ljudstvu zamolčano. No, to prihodnost danes in kar nekaj časa že imamo. Nekateri so jo zajeli z veliko žlico in jo še zajemajo, drugi pa dobijo, kar pade z nje. Tako da nekaj je na tem, kar pravijo avtorji spomenice Katedrale svobode, da bo najbrž kmalu danes že jutri včeraj. Ne gre jim zameriti, da so določene stvari pozabili in pomnijo samo tisto, kar hočejo, ali pa so kar revidirali dejstva, saj so vsi že bolj ali manj v letih.
Ne omenjajo namreč, da smo v tistem času poleg osamosvojitve imeli tudi revolucijo. Seveda, če drži definicija revolucije, da je to vsaka sprememba družbenega sistema. Revolucij je več sort, kot so socialne, buržoazne, proletarske, krvave ipd., vendar smo tu, v Sloveniji, imeli spet nekaj unikatnega, zahrbtnega. Naša revolucija ni šla od spodaj navzgor, od ljudstva do oblasti, kakor je običajno, ampak obratno, od zgoraj navzdol, od oblasti do ljudstva. Pa smo kar brez plebiscita končno le dobili tako opevani kapitalizem in zraven še neoliberalni strankarski »demokratizem«, ne da bi navadni državljani o tem sploh kaj vedeli. Takrat se je pa vse začelo. Nenadoma nismo bili več tovariši in tovarišice, ampak gospe in gospodje, iz delavcev smo se prelevili v delojemalce, ker pa so tovarne po vrsti propadale, je bilo čedalje več tudi tehnoloških viškov, »južnjaki« zradirani ipd. Ne bom več naštevala, kaj vse, saj se ve.
Ne želim oporekati takšnemu možganskemu trustu, kot so avtorji zapisa, bodo že drugi. Živela sem prejšnji, od njih zaničevani sistem, in živim zdajšnjega in nikakor se ne pustim prepričati v njihovo tezo, kdo ima zasluge, da bo danes že jutri včeraj. Morda bi bilo pa celo dobro, če bi bilo tako. Odvisno, kateri včeraj.
