Jezero in Družina

Oboževalcem edine slovenske kriminalke Jezero nisem hotel greniti očitno nedeljenega občudovanja ...

Objavljeno
28. januar 2020 05.00
Posodobljeno
28. januar 2020 05.00
Dodal bi takoj preprosto rešitev: pri Jezeru uvedite podnapise v določeni, ne vem kateri slovenščini. KFoto: Jure Eržen/delo
Jovo Grobovšek, Srednja vas, Semič
Jovo Grobovšek, Srednja vas, Semič
Oboževalcem edine slovenske kriminalke Jezero nisem hotel greniti očitno nedeljenega občudovanja, čeprav sem že po premiernem večeru komaj krotil svoje podeželanske frustracije.

Nameraval sem se pridružiti ocenam nanizanke po predvajanju zadnje epizode s podobno ugotovitvijo, kot jo je razkril Matija Bergoč iz Kopra v pismih (Delo, 18. januarja, stran 10). Dodal bi takoj preprosto rešitev: uvedite podnapise v določeni, ne vem kateri slovenščini. Ker je zdaj nekoliko pozno, saj se je nadaljevanka menda iztekla, bi bila za nedvomna ciklična ponavljanja v prihodnosti ta dopolnitev verjetno umestna.

Še posebej zato, ker ustvarjalci okoli režiserja Roka Bička in njegovega celovečernega dokumentarnega filma Družina, predvajanega na TVS, na podnapise niso pozabili. Jezik v tem drugem, pretresljivem in potrebnem avtorskem delu je bil resda dolenjščina, a nič manj razumljiv kot naveličana ljubljanščina v žanrskem dosežku (halo – edinem, brez konkurence!) Jezero. Jezero je poskrbelo za vse, tudi za slaboumno oglaševanje s približno toliko pomena kot vsebina kriminalke, le na ugodje gledalcev zunaj Ljubljane je pozabilo.

Ob čestitkah komisiji Prešernovega sklada za podelitev nagrade Roku Bičku in ekipi izražam zahvalo režiserju za poklon slovenski stvarnosti. Ob tem se mi zlobno vsiljuje primerjava s TV-nadaljevanko Ambienti, kjer artificielnost razumevanja bivanja presega surrealno, pa je za zvok razmeroma dobro poskrbljeno. Seveda tudi za oglase.