Jezuit v Ljubljani: od srednjih šol do kolegija

Jezuiti so prišli v Ljubljano leta 1597. Naselili so se na Gornjem trgu in ustanovili svojo redovno družbo.

Objavljeno
09. februar 2020 05.00
Posodobljeno
13. februar 2020 08.53
Današnji jezuitski kolegij v Ljubljani. Foto spletna stran jezuitskikolegij.si
Bogdanka Pirc Marjanovič,  Ljubljana
Bogdanka Pirc Marjanovič, Ljubljana
Delo je v tej rubriki nedavno objavilo zapis o jezuitskem kolegiju – k temu dodajam še nekaj zanimivih zgodovinskih podatkov in pojasnil.

Jezuiti so prišli v Ljubljano leta 1597. Naselili so se na Gornjem trgu in ustanovili svojo redovno družbo. Dobre tri mesece kasneje, 7. maja, so tam odprli prvi razred svoje gimnazije in mu vsako leto dodajali nove do šestega razreda, kolikor je takrat trajalo šolanje na njihovih gimnazijah. Naslednje leto, ko so po ukazu tedanjega vladarja, habsburškega nadvojvode Ferdinanda, vsi protestantski učitelji in pridigarji morali 30. oktobra 1598 zapustiti njegovo deželo, so jezuiti za 176 let prevzeli šolstvo na naših tleh.

Prve redne šole po Sloveniji so ustanovili slovenski protestanti. Bile so deželne, javne in ne cerkvene, saj so jih vzdrževali in nadzirali plemiški in meščanski stanovi. Prvo takšno šolo so odprli v Ljubljani leta 1563 in je bil njen dolgoletni rektor Adam Bohorič. Protestanti, ki so nam dali tudi prvo slovensko knjigo in knjižni jezik ter s tem tudi narodno identiteto (Primož Trubar, 1550), črko in pisavo (bohoričica), slovnico (Adam Bohorič, 1584) ter prevod Biblije (Jurij Dalmatin, 1584) – kot peti jezik med tedanjimi evropskimi prevodi –, so bili v izgnanstvu povezani z univerzo v Tübingenu, od koder je prišel k nam za rektorja šole znani profesor Nicodemus Frischlin, Melanchtonov učenec. V kratkih dveh letih svojega bivanja je preobrazil šolo do šestrazredne gimnazijske stopnje (1584).

Jezuitski red je bil v Evropi več kot dve stoletji nosilec srednješolskega izobraževanja, osnovnošolski pouk pa ni bil njihovo področje. Ko so po odhodu protestantov naše osnovne šole ostale brez učiteljev, so na pritisk staršev jezuiti prevzeli tudi ta pouk, vendar šele po privolitvi njihovega generala Aquavive iz Rima; ta pouk so opustili že po dvajsetih letih. Od tedaj dalje na naših tleh ni bilo več rednega osnovnošolskega pouka vse do Marije Terezije, ki je uvedla obvezno osnovno šolstvo.
Po odhodu jezuitov leta 1773, ko je bil njihov red razpuščen po papeževi volji, je prevzela njihovo gimnazijo, ki je tako postala državna, cesarska. Avstro-ogrska monarhija je bila cesarsko-kraljeva (k. k. oz. kaiserlich-königlich), vladarica Marija Terezija pa njena cesarica in ne kraljica.

Po velikem požaru leta 1774, v katerem je zgorel skoraj ves kolegij, ostala pa je cerkev sv. Jakoba, se je gimnazija preselila v opuščeni frančiškanski samostan na Vodnikovem trgu. Bila je znana pod imenom licej (višja šola za filozofske študije) zaradi dodatnih 2–3 let študija, ki so ga morali opraviti dijaki pred vpisom na univerzo. Ime licej se je ohranilo tudi po tem, ko je po marčni revoluciji gimnazija leta 1849 postala osemrazredna z možnim direktnim prehodom na visokošolske študije v vsej monarhiji. Po velikem ljubljanskem potresu (1895) so začeli graditi novo poslopje za gimnazijo. Leta 1899 se je preselila v sodobno grajeno stavbo v sedanji Prežihovi ulici, kjer je kot osemrazredna klasična gimnazija nadaljevala s popolnim, strnjenim osemletnim poukom klasičnih jezikov (latinščina in stara grščina) vse do leta 1958. Od uvedbe osemletke in štiriletnih gimnazij v letu 1959 dalje je v tej zgradbi Osnovna šola Prežihovega Voranca, ki tudi po uvedbi devetletke (2009) nadaljuje in ohranja v javnem šolstvu našo 450-letno tradicijo pouka osnovnošolske latinščine.

image
Za glavno gospodarsko podporo je bila jezuitskemu kolegiju dodeljena kartuzija Pleterje z njenimi fevdalnimi posestvi. Foto Iztok Ilich


Jezuiti so v Ljubljani do leta 1616 na Gornjem trgu zgradili mogočen kompleks jezuitskega kolegija, ki so ga sestavljali: prenovljena cerkev sv. Jakoba, kolegij, gimnazija in seminar. Seminar je bil namenjen brezplačnemu pouku in bivanju dijakov – imenovali so se alumni (lat. gojenci, rejenci) –, ki so jih v skupinah vzdrževali razni darovalci, po katerih so bili dijaki tudi poimenovani. Kasneje so prihajali na gimnazijo tudi otroci plemičev in meščanov, ki pa so zanje plačevali šolnino. Imenovali so se konviktorji (lat. tovariši pri obedu) in so bili obravnavani kot posebni učenci. Jezuitska gimnazija je imela velik ugled in do 800 učencev letno. Za glavno gospodarsko podporo je bila kolegiju dodeljena kartuzija Pleterje z njenimi fevdalnimi posestvi. Učni program je bil enak predpisanemu programu za vse jezuitske gimnazije po Evropi in vodili so jih rektorji. V celotnem obdobju naše gimnazije se je zvrstilo 53 rektorjev, ki so prihajali k nam iz raznih evropskih mest. Med njimi je bilo 11 rektorjev, rojenih na slovenskih tleh.

Nobenega dvoma ni, da je imela šestrazredna jezuitska gimnazija še dve dodatni leti višjega študija (akademija), ki sta bili potrebni za vpis na univerzo. Tega pa nikakor ne moremo tolmačiti kot visokošolski študij oz. kot začetek neke univerze. Našim maturantom najbližji univerzi sta bili takrat v Gradcu in na Dunaju, morali pa so tam pred vpisom na univerzo opraviti še leto dni dodatnega študija. Kako je bilo na Hrvaškem, je vprašanje. Glede našega naroda je vsekakor najbolj pomembno vedeti, da imamo objektivna dokazila o že skoraj poltisočletnem klasično-humanističnem gimnazijskem izobraževanju na naših tleh, in to po evropskih kriterijih šolanja.

Vse te in druge podatke o dijakih smo zbirali in zbrali maturanti nekdanje Klasične gimnazije v Ljubljani ob stoletnici njene zgradbe v Prežihovi ulici, ko smo želeli raziskati tudi preteklost pouka klasičnih jezikov na naših tleh. Objavljeni so v zborniku Ljubljanski klasiki 1563–1965, ki smo ga leta 1999 izdali dijaki v samozaložbi in zase. Kasneje je bil zbornik po zaslugi Inštituta novejše zgodovine digitaliziran in je dostopen javnosti in za javno uporabo na spletni strani Društva klasikov. Na 725 straneh nudi množico podatkov o teh latinskih šolah, dijakih in profesorjih. V treh ločenih abecednih seznamih pa so zbrana imena maturantov od leta 1600 dalje s podatki o njihovem šolanju in geografskem poreklu. Med njimi najdemo imena skoraj vse slovenske inteligence, tudi številna imena, ki so se skozi našo zgodovino pomembno uveljavila doma in tujini. Marsikdo pa bo našel tam tudi imena svojih prednikov.

Obsežno gradivo iz štirih stoletij so tri avtorice zbornika (po polletnem delu) dobile na razpolago v raznih državnih in cerkvenih arhivih, knjižnicah in muzejih, največ v Zgodovinskem arhivu Ljubljana in Slovenskem šolskem muzeju. Zlasti prvi hrani največ originalnih letopisov, katalogov, vpisnic, zbornikov in drugih dokumentov, saj so jih šole v Ljubljani morale obvezno predajati arhivu v trajno hrambo in za uporabo pri raziskovanju zgodovine našega naroda.

Decembra 2019 je bila vzpostavljena na spletu Rastoča knjiga jubilejnih e-knjig srednjih šol v Sloveniji (e-Region, Growing Book of the Grammar Schools'...), ki se ji že pridružujejo srednje šole po Sloveniji s prispevki o svojih zgodovinah. Tako bo lahko sedanjim in bodočim rodovom sporočala, da pripadajo sicer majhnemu narodu v globaliziranem svetu, vendar z dolgo in bogato, poltisočletno preteklostjo izobraževanja in lastnega znanja.