Kaj imata skupnega državni SDH in volilna zakonodaja

Ni težko razumeti, da želi vsaka od političnih strank, ki sodeluje v koalicijski vladi, imeti svojega predstavnika v NS SDH.

Objavljeno
10. avgust 2019 05.00
Posodobljeno
10. avgust 2019 08.01
Pred nekaj leti smo si omislili združeno podjetje, holding, v katerega smo vključili večino podjetij in bank, kjer je država večinski lastnik. Njegovo ime je Slovenski državni holding (SDH). Foto Blaž Samec
Andrej Cetinski, Ljubljana
Andrej Cetinski, Ljubljana
V Slovenji imamo množico manjših in srednjih podjetij, ki so dobro vodena, poslujejo uspešno in največ prispevajo, da se zadnja leta lahko pohvalimo s spodbudno gospodarsko rastjo. Imamo tudi nekaj vsaj za naše razmere uspešnih velikih podjetij, ki pa so v precejšnjem delu v tuji lasti. V enem pogledu pa smo prav posebni.

Pred nekaj leti smo si namreč omislili združeno podjetje, holding, v katerega smo vključili večino podjetij in bank, kjer je država večinski lastnik. Njegovo ime je Slovenski državni holding (SDH) in upravlja več kot 90 podjetij s skupnim kapitalom, ki presega 10 milijard evrov.

SDH je tako velik in raznolik poslovni sistem, da je od njega oziroma njegovega upravljanja v nemajhni meri odvisno, kako gospodarsko diha celotna država. Zato bi bilo razumno, da ima strokovno in po vodstvenih izkušnjah močan nadzorni svet (NS), katerega primarna skrb je zagotoviti učinkovito vodenje tega pomembnega sistema. Mesto predsednika uprave holdinga naj bi se zato poverilo osebi, ki se po vodstvenih izkušnjah uvršča med vrhunsko uspešne gospodarstvenike in je tudi etično dokazljivo neoporečna. Te usmeritve pa njegov NS doslej ni jemal prav resno. Tako je sredi leta 2016 za predsednico uprave imenoval Lidijo Glavina, ki je bila – če sodimo po javno dostopnih informacijah – povsem brez relevantnih vodstvenih izkušenj. V holding vključena podjetja so pod njenim vodstvom sicer poslovala uspešneje kot pred tem, a ne gre dvomiti, da se je to zgodilo predvsem iz razlogov, zaradi katerih je slovensko gospodarstvo po letu 2015 nasploh pospešeno raslo. Uspešnost njenega vodenja je zato primerneje presojati po aktivnostih, ki so bile res njena domena, to pa je bila predvsem privatizacija državnih podjetij in bank. Holding jo je izvajal vse prej kot zadovoljivo in kar težko bi našli primer odprodaje državnega premoženja (banke) iz zadnjih let, ki ni bila izvedena vprašljivo; za izrazito neuspešno velja tudi prodaja banke NKBM, s katero je država iztržila 250 milijonov evrov, njena realna vrednost pa naj bi bila tri- do štirikrat višja.

Zaradi nedomišljene in slabo izvajane privatizacije je Slovenija finančno že veliko izgubila, prizadet pa bo tudi njen prihodnji razvoj. To pa ni vsa škoda, ki nam jo povzroča slabo upravljanje državnega premoženja. Slednje namreč deluje kot eno osrednjih gojišč klientelizma in korupcije, to je bolezni, ki družbo podobno nažira, kot to počne rak v živem organizmu. Da smo kot družba v povezavi s SDH resno prizadeti, pa ne gre prednostno kriviti njegovega NS in vodstva, pač pa bolj tiste, ki so poskrbeli, da imamo v tem primeru opraviti s sistemsko ureditvijo, ki dopušča ali celo spodbuja slabo upravljanje. Uveljavil jo je zakon o SDH, sprejet v aprilu 2014. V njem je zapisanega veliko leporečja o dobrem upravljanju, ki mu ne gre oporekati, glede sestave in imenovanja NS pa je uvedel povsem neprimerno rešitev. Ta, za dobro upravljanje ključni upravljavski organ, ima namreč v SDH le pet članov (po nemški zakonodaji bi jih imel 20), ki jih formalno imenuje državni zbor, dejansko pa o njih odloča vlada v vlogi skupščine SDH.

image
Andrej Cetinski: »SDH je tako velik in raznolik poslovni sistem, da je od njega oziroma njegovega upravljanja v nemajhni meri odvisno, kako gospodarsko diha celotna država.« Foto Blaž Samecž


Ni težko razumeti, da želi vsaka od političnih strank, ki sodeluje v koalicijski vladi, imeti svojega predstavnika v NS SDH, in ne preseneča, če ta kot nadzornik vsaj tako kot za skupne interese države skrbi tudi za koristi »svoje« stranke in z njo povezanih interesnih krogov. Problematičnost take sestave NS potencira še to, da se pri nas vlade dokaj pogosto menjujejo, saj imamo v obdobju dobrih štirih let, odkar velja zakon o SDH, že tretjo vlado. Ob vsem tem je lažje razumeti, zakaj je uspelo interesnim povezavam, ki se okoriščajo z državnim premoženjem, da nam je največji poslovni sistem v državi v zelo kritičnem času skoraj tri leta vodila sicer simpatična dama, ki pa tej nalogi preprosto ni bila dorasla.

Z zakonom določeno oblikovanje NS SDH spada slej ko prej med najbolj škodljive sistemske rešitve, ki si jih je doslej omislila naša politika. Organizirana civilna družba (Zveza sindikatov, ZDUS, Sinteza) je zato ob aktivnem sodelovanju stranke SD v letu 2017 pripravila zakonski predlog, s katerem naj bi upravljanje SDH preuredili po nemškem vzoru. Predlog je bil posredovan parlamentu, a je takrat najmočnejša koalicijska stranka SMC že v startu preprečila njegovo obravnavo, kaj šele sprejem. To svoje ravnanje je lahko oprla na mnenje Združenja nadzornikov Slovenije, saj so ključne osebe v tej ustanovi odsvetovale spremembo zakona o SDH, za kar so očitno imele tehtne razloge.

Lidija Glavina ne vodi več SDH, saj jo je NS letos predčasno razrešil. Tega verjetno ni storil po lastni presoji, pač pa naj bi šlo
za predlog vlade, to je njegove skupščine. Če je bilo tako, je vlada ravnala razumno, čeprav je s tem storila le prvi korak v smeri bolj učinkovitega upravljanja državnega premoženja. Potrebnih bo namreč še več korakov, eden ključnih pa je brez dvoma temeljita prenova zakona o SDH v delu, ki ureja njegovo upravljanje. Pri tej prenovi pa ne bodimo inovativni, pač pa se raje zgledujmo po uspešni praksi drugih držav, še predvsem Nemčije.

Zaradi nedomišljene in slabo izvajane privatizacije je Slovenija finančno že veliko izgubila, prizadet pa bo tudi njen prihodnji razvoj. To pa ni vsa škoda, ki nam jo povzroča slabo upravljanje državnega premoženja.


Slabo upravljanje državnega premoženja je brez dvoma ena osrednjih težav Slovenije. Iz razlage, ki jo ponujajo gornje vrstice, nedvomno izhaja, da je zanjo odgovorna politika, predvsem vladajoča; po njeni volji se namreč pri nas vztraja pri sistemskih rešitvah, ki dopuščajo, da se skupne interese družbe na veliko podreja koristim ožjih skupin ali celo posameznikov. Za državo, kjer se to dogaja, velja, da njena demokracija boleha, in to se dogaja tudi nam. Naš politični sistem ima tudi sicer prepoznavne znake strankokracije, to je vladavine političnih strank, ki sicer spoštuje formalno demokracijo, po vsebini pa jo močno omejuje oziroma jo dela neučinkovito. Demokracija pa je tako dragocena, da jo je treba zdraviti, to pa je v našem primeru smiselno pričeti s spremembo volilne zakonodaje in iz nje izločiti rešitve, ki krepijo strankokracijo.

Naše ustavno sodišče je politiko pripravilo do tega, da se je po več kot dveh desetletjih vendarle lotila dopolniti volilno zakonodajo. Spremembe, ki jih bo ponudila, bodo zelo verjetno tako naravnane, da ne bodo resneje prizadele strankokracije. Na to pa volivci ne smemo pristati, saj država močno potrebuje več demokracije, ne formalne, pač pa po vsebini. Če pri tem ne bomo uspešni, bomo tudi državno premoženje še naprej upravljali podobno, kot smo ga doslej. Torej imata SDH in volilna zakonodaja kar veliko skupnega.