Kako do dobrih učiteljev

Kakšen je torej dober učitelj, katerega učenci dosegajo visoke rezultate in so hkrati motivirani za učenje?

Objavljeno
09. marec 2019 05.00
Posodobljeno
09. marec 2019 05.00
FOTO Shutterstock
ddr. Barica Marentič Požarnik, zaslužni profesor UL, Ljubljana
ddr. Barica Marentič Požarnik, zaslužni profesor UL, Ljubljana
V zvezi s peticijo staršev, ki je usmerila pozornost na pereče probleme našega šolstva, je bil v Delu predstavljen projekt AmChama in Dela Učitelj sem! Učiteljica sem! Njegova prednost je v tem, da je postavil v središče dobrega učitelja, ki lahko bistveno več prispeva k izboljšanju šole kot samo spreminjanje učnih načrtov ali pisanje nove Bele knjige. Pri tem pa bi bilo koristno in tudi nujno, da se ne navezujemo le na zgodbe in spomine na dobre učitelje, ampak tudi na zanesljive raziskovalne rezultate in da se odločno zavzamemo tudi za strukturne spremembe v našem sistemu, ki bi ustvarile ugodnejše razmere za bolj strokovno in avtonomno delovanje učiteljev.


Kaj ugotavlja Hattie


Kakšen je torej dober učitelj, katerega učenci dosegajo visoke rezultate in so hkrati motivirani za učenje? Naj v ilustracijo navedem nekaj značilnosti, kot jih je iz obsežnih raziskav strnil Hattie (Vidno učenje za učitelje 2012, prevod 2018) in so zasnovane na 900 metaanalizah, ki so skupno zajele 750.000 učencev. Nekatere so blizu »zdravorazumskim«, na primer, da je dober učitelj zavzet, navdušen in zna navdušiti tudi učence za svoj predmet, da v globino razume snov, ki jo poučuje. Drugi še niso širje sprejeti, na primer, obvlada širok razpon učnih metod in pristopov, predvsem tudi skupinsko in problemsko zasnovanih, da uveljavlja »v učence usmerjen pouk«, kar med drugim pomeni, da zna videti učenje skozi oči učencev (ne le skozi zahteve učnega načrta) in da izzove in upošteva njihovo predznanje. Pri tem jim jasno prikaže namene učenja in kriterije dobrega znanja, ki ni le površinsko (dobesedna reprodukcija), ampak tudi globinsko. Pozorno spremlja učinke svojega dela na učence in jim daje sprotno povratno informacijo o njihovih dosežkih, in to ne v obliki številčnih ocen, ampak kvalitativno – v čem konkretno se morajo še popraviti, izpopolniti. Vzpostavlja varno učno okolje, v katerem so napake dobrodošle (saj povratna informacija o napaki bolj vpliva na učenje kot povratna informacija na pravilen odgovor),

Da bi učitelj izkazoval in povezoval vse te značilnosti, in sprejel filozofijo, ki je v ozadju, mora biti deležen čim bolj kakovostnega izobraževanja, zlasti kadar gre za spreminjanje ustaljene prakse in zakoreninjenih prepričanj, na primer, da je učitelj predvsem prenašalec gotovega znanja, zapisanega v učnih načrtih, ali da so številčne ocene edina dobra in nujna povratna informacija.


Vpliv bolonjske prenove


Izobraževanje učiteljev se je sicer pod vplivom bolonjske prenove ne le podaljšalo, ampak, upajmo, tudi izboljšalo; vsebuje več praktičnih izkušenj in sodobnejših metod in pristopov, a med strokami oziroma fakultetami ostajajo še vedno precejšnje razlike. če je bil učitelj med študijem deležen predvsem enosmernih predavanj in reproduktivno zastavljenih izpitov, bo težko v večji meri posodobil svoje delo z učenci.

Seveda se izobraževanje učiteljev ne zaključi z diplomo. Po diplomi lahko učitelji črpajo znanje in ideje tudi iz vse številnejših, večinoma evropsko sofinanciranih projektov, pri katerih sodelujejo šole, fakultete, Zavod za šolstvo in še kdo. Le nekaj primerov doslej obravnavanih tem: partnerstvo fakultet in šol (v povezavi z mentorstvom študentom in učiteljem začetnikom), razvijanje bralne pismenosti (uvajanje v samostojno branje z razumevanjem ni le stvar učiteljev slovenskega jezika!), sprotno spremljanje napredka učencev (z opisnimi povratnimi informacijami, ne s številčnimi ocenami), spodbujanje učitelja kot raziskovalca in izboljševalca lastne prakse, oblikovanje šole kot učeče se skupnosti in še marsikaj.

Ob tem pa bi se morali vprašati, koliko »trajnostni« so dosežki takih projektov, ki sicer rodijo vrsto publikacij in posvetov in za katere gre veliko časa in sredstev. Ali se med seboj smiselno povezujejo in nadgrajujejo, ali upoštevajo izkušnje in predloge učiteljev in imajo dolgoročnejše vplive na širši krog učiteljev – ali pa so le kot neke vrste rakete, ki trenutno razsvetlijo okolico in potem ugasnejo? Ministrstvo običajno vsak projekt razpiše, kot da gre za nekaj povsem novega, ne opre pa se na izsledke prejšnjih niti jih dolgoročneje ne evalvira. Da bi imeli taki in podobni projekti globlji in dolgoročnejši vpliv, bi morali vedeti med drugim, kdo je odgovoren za evalvacijo učinkov in širše uveljavljanje pozitivnih izsledkov in idej.


Prisluhniti učiteljem


Poleg tega bi morali učiteljem samim bolj prisluhniti pri uveljavljanju sprememb, hkrati pa bi se morala spreminjati zakonodaja v kvalitetnim učiteljem in pouku bolj naklonjeno smer. Tu gre predvsem za bistveno boljšo ureditev pripravništva, ki naj bi bilo predvsem obdobje poklicnega zorenja pod vodstvom dobro usposobljenega mentorja – in ne namenjeno predvsem »piflanju« zakonodaje za licenčni izpit. Dosedanje strokovne iniciative za proučitev in izboljšanje pripravništva, ki segajo že več kot 20 let nazaj, so vse doslej naletele na gluha ušesa odločujočih. Tudi kriterije, po katerih učitelji pridobivajo točke za napredovanje, bi bilo treba temeljito prevetriti, da bi vsebovali predvsem vidike, ki prispevajo k bolj kakovostnemu dela z učenci. Potrebujemo tudi spremembe v zasnovi šolske inšpekcije, ki ne bi smela toliko posegati v učiteljevo učno avtonomijo (problem anonimnih prijav!).

Krizo današnje šole lahko v veliki meri rešujejo dobri učitelji, če jih bo okolje, zlasti pa tudi šolska politika, podpirala v strokovni avtonomiji in odličnosti in zmanjšala birokratska bremena, kot je ob nastopu obljubil novi minister.


Povezane vsebine

Učitelj − poklic, ki v javnosti velja za udobnega, je stresen