Kako je Barack Obama postal predsednik
Če hočemo spremembo, moramo vanjo verjeti in sami postati sprememba.
Odpri galerijo
Če bodo sedanji oblastniki prevzeli javno televizijo, se nam bo zgodilo tako kot v Srbiji, Turčiji ali Rusiji ... Foto Uroš Hočevar/Delo
Barack Obama je postal predsednik Amerike tako, da je trdno verjel v spremembe in to, da imajo volivci moč. Zato je leta 1992 začel sodelovati z organizacijo Vote! (Voli!, op. D. L.), ki si je prizadevala vpisati v volilni imenik volivce, ki tradicionalno niso hodili na volitve, ker niso verjeli, da se lahko zanje kaj spremeni na bolje.
Večina med njimi je bila temnopoltih, in ko je mladi Barack z osebjem začel obiskovati cerkvene kleti in hoditi od hiše do hiše v južnem Čikagu, je bil cilj organizacije vpisati na volilne sezname deset tisoč volivcev na teden. Samo v državi Illinois je bilo nevpisanih štiristo tisoč volivcev. Najtežje je bilo doseči, piše Michele Obama v izjemno zanimivi in navdihujoči knjigi Moja zgodba, mlade volivce, stare od osemnajst do trideset let, ki niso na videz niti malo zaupali oblasti. Ne le da je bilo delo zagnanega, komaj poročenega mladega pravnika zelo uspešno, saj so na teden pridobili po sedem tisoč volivcev in več, ti so ga nekaj let kasneje, ko se je odločil kandidirati, tudi izvolili.
Nauk te zgodbe je jasen, če hočemo spremembo, moramo vanjo verjeti in sami postati sprememba. Zato hodimo v demokraciji na volitve in poskušamo izvoliti poštene voditelje, ki jim je mar za javno dobro, ki spoštujejo ustavo in zakone in nas primerno zastopajo tudi v mednarodni skupnosti.
Po nedavnem neprepričljivem, pa vendarle strumnem nastopu – kot da imajo v rokavu še kakšnega aduta – zagovornikov novih medijskih zakonov na nacionalni televiziji obhaja človeka nelagoden občutek, da znajo biti argumenti, s katerimi bodo prepričali slovensko demokratično javnost v svoj prav, precej brutalni. Če bodo sedanji oblastniki prevzeli javno televizijo, se nam bo zgodilo tako kot v Srbiji, Turčiji ali Rusiji, postali bomo raja, kar pomeni, da ne bomo več svobodni državljani z ustavnimi pravicami in svoboščinami. Tega si kajpak ne želimo, vendar si pred to možnostjo tudi ne smemo zatiskati oči.
Pravi odgovor na to povsem realno nevarnost je lahko samo aktivno državljanstvo, kar predvsem pomeni, da v čim večjem številu odidemo na volitve vsi. Ne le desni, tudi levi in le tako se bomo morda kot narod obdržali v nekem stabilnem ravnotežju na sredini.
Večina med njimi je bila temnopoltih, in ko je mladi Barack z osebjem začel obiskovati cerkvene kleti in hoditi od hiše do hiše v južnem Čikagu, je bil cilj organizacije vpisati na volilne sezname deset tisoč volivcev na teden. Samo v državi Illinois je bilo nevpisanih štiristo tisoč volivcev. Najtežje je bilo doseči, piše Michele Obama v izjemno zanimivi in navdihujoči knjigi Moja zgodba, mlade volivce, stare od osemnajst do trideset let, ki niso na videz niti malo zaupali oblasti. Ne le da je bilo delo zagnanega, komaj poročenega mladega pravnika zelo uspešno, saj so na teden pridobili po sedem tisoč volivcev in več, ti so ga nekaj let kasneje, ko se je odločil kandidirati, tudi izvolili.
Nauk te zgodbe je jasen, če hočemo spremembo, moramo vanjo verjeti in sami postati sprememba. Zato hodimo v demokraciji na volitve in poskušamo izvoliti poštene voditelje, ki jim je mar za javno dobro, ki spoštujejo ustavo in zakone in nas primerno zastopajo tudi v mednarodni skupnosti.
Po nedavnem neprepričljivem, pa vendarle strumnem nastopu – kot da imajo v rokavu še kakšnega aduta – zagovornikov novih medijskih zakonov na nacionalni televiziji obhaja človeka nelagoden občutek, da znajo biti argumenti, s katerimi bodo prepričali slovensko demokratično javnost v svoj prav, precej brutalni. Če bodo sedanji oblastniki prevzeli javno televizijo, se nam bo zgodilo tako kot v Srbiji, Turčiji ali Rusiji, postali bomo raja, kar pomeni, da ne bomo več svobodni državljani z ustavnimi pravicami in svoboščinami. Tega si kajpak ne želimo, vendar si pred to možnostjo tudi ne smemo zatiskati oči.
Pravi odgovor na to povsem realno nevarnost je lahko samo aktivno državljanstvo, kar predvsem pomeni, da v čim večjem številu odidemo na volitve vsi. Ne le desni, tudi levi in le tako se bomo morda kot narod obdržali v nekem stabilnem ravnotežju na sredini.
