Kako spremeniti svet, da bo boljši?
Če si ugledni državniki še niso premislili, ne vem, kaj še čakamo ...
Odpri galerijo
O naivnih državljanih se tako ve, da niso nikoli zadovoljni z vsem. Nesrečniki pač ne morejo razumeti, da je država od trenutka, ko jo ustanovijo, država zaradi države. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Vem, za nas misija nemogoče. Namreč, z osamosvojitvijo smo že dobili najboljšega od možnih najboljših svetov – čisti kapitalizem z dobičkom kot najvišjo vrednoto … Z njo smo dobili še najboljšo demokracijo, v kateri se lahko v imenu svobode govora zmerja in grize do onemoglosti … Kaj bi se tu še dalo spremeniti? Kolikor se spoznam na nas, nič.
Nepoboljšljivi optimisti sicer sanjajo o miroljubnem sožitju politike in pameti ter odpravljanju nerazumnega prepada med superbogataši in superreveži, a vpeti v svobodo svetovnega finančnega sistema se pač ne moremo kot solisti sami izviti niti iz ekonomskih posledic virusne zagate covida-19. Zato zdaj sprašujem, opogumljen z izjavami modrih državnikov z vseh koncev sveta, ki so povedali, da starega sveta definitivno ne bo več in da bo svet moral postati drugačen, naše bivanje na njem pa iz temeljev ven manj sebično, profitno manj pogoltno, kadrovsko in poklicno pa temeljito prevrednoteno ... (Iz razumljivih razlogov so se predlagatelji ognili le vmešavanju v bajne orožarske posle, ki so preveč občutljiva zadeva za zdravorazumsko opozarjanje, kot je tudi pestra izbira vojn očitno nepogrešljiva za preizkušanje orožja in ruševine, ki še dolgo ostajajo vsem na ogled kot zanesljiva garancija ponudbe.)
Torej, če si ugledni državniki še niso premislili, ne vem, kaj še čakamo s spreminjanjem sveta na bolje, kljub temu da obljubljene milijarde za okrevanje po pandemiji covida-19 naravnost kličejo k še večjim goljufijam. No, na srečo se najdejo tudi pošteni ministri, ki znajo uravnotežiti državni proračun, da zadovolji mednarodne finančne uzance in tudi politične stranke v državi. O naivnih državljanih se pa tako ve, da niso nikoli zadovoljni z vsem. Nesrečniki pač ne morejo razumeti, da je država od trenutka, ko jo ustanovijo, država zaradi države. Torej zaradi same sebe, da imajo njeni predsedniki in nepogrešljivi organi demokracije kaj početi, skupaj z upravnim aparatom od ministrov navzdol vse do vratarja, kjer se predpisovalna ihta ne ustavi, temveč se kot povodenj razlije po vsej deželi do poslednje krajevne skupnosti …
Začeti bi moral z nikoli dovolj dobro opremljeno vojsko vseh rodov in činov, z osemkolesniki, ki zdirjajo tudi po Sahari, če je treba, ter z letalstvom in mornarico, admiralom in polovico zaliva morske vode ter, razumljivo, z nepogrešljivo policijo in dobro diplomacijo po vsem svetu in s, pssst(!), tajno službo, posebej za vojsko, posebej za civiliste …, a tudi s humanitarnimi službami in socialnimi centri in vzgojo, ta, ta šele stane, od vrtcev za malčke do ostarelih doktorjev znanosti, ki jih nimamo potem kam dati … Vse to je država, ki jo je treba nekam spraviti pod streho, tudi v palače s šoferji, ki tudi stanejo, in z vzdrževalci, ki niso zastonj …
Skratka, nič čudnega, da potem prihaja do razhajanj, ali manj kot milijon zaposlenih res zmore vse to plačevati … Na drugi strani pa tudi država potrebuje državljane, ki so nujno zlo, a nanje je treba računati, ker brez njih ne more biti države. Ti nenehno sanjajo o dobrem življenju. Hočejo dobro in zanesljivo zaposlenost, v službi dobre odnose, doma udobno stanovanje in lepe ceste za prevažanje s svojim avtomobilom, hočejo nazaj dober zdravstveni sistem, ki ga naenkrat ni več, pa vrtce in šole in nekaj malega kulture … če to ni preveč? Tu pride potem kljub zadolževanju do kratkega stika, da je treba varčevati. Najlaže se začne spodaj, pri revežih. Ti seveda takoj zavpijejo, da so na vrsti zato, ker so reveži. Kar seveda ni res. Pri njih se začne zato, ker za njimi ni nikogar več, ki bi bil še bolj nemočen.
Ni pa država kriva, da mora vse stroške razdeliti na vsega nekaj manj kot milijon davkoplačevalcev, ki poten jamrajo. Jasno, da jamrajo. Drugod jih razdelijo na petdeset ali na sto milijonov prebivalcev – pa gre …
Mislim, da je to logično? Je in ni.
Logično je, da predsednik države kljub svojemu šarmu ne more kaj bistveno povečati števila rojstev v državi. Ni pa logično, da hoče imeti državo, kot da predseduje sto milijonom davkoplačevalcev. O tem naj pa kdaj, ko mu obveznosti to dopuščajo, le razmisli.
Nepoboljšljivi optimisti sicer sanjajo o miroljubnem sožitju politike in pameti ter odpravljanju nerazumnega prepada med superbogataši in superreveži, a vpeti v svobodo svetovnega finančnega sistema se pač ne moremo kot solisti sami izviti niti iz ekonomskih posledic virusne zagate covida-19. Zato zdaj sprašujem, opogumljen z izjavami modrih državnikov z vseh koncev sveta, ki so povedali, da starega sveta definitivno ne bo več in da bo svet moral postati drugačen, naše bivanje na njem pa iz temeljev ven manj sebično, profitno manj pogoltno, kadrovsko in poklicno pa temeljito prevrednoteno ... (Iz razumljivih razlogov so se predlagatelji ognili le vmešavanju v bajne orožarske posle, ki so preveč občutljiva zadeva za zdravorazumsko opozarjanje, kot je tudi pestra izbira vojn očitno nepogrešljiva za preizkušanje orožja in ruševine, ki še dolgo ostajajo vsem na ogled kot zanesljiva garancija ponudbe.)
Torej, če si ugledni državniki še niso premislili, ne vem, kaj še čakamo s spreminjanjem sveta na bolje, kljub temu da obljubljene milijarde za okrevanje po pandemiji covida-19 naravnost kličejo k še večjim goljufijam. No, na srečo se najdejo tudi pošteni ministri, ki znajo uravnotežiti državni proračun, da zadovolji mednarodne finančne uzance in tudi politične stranke v državi. O naivnih državljanih se pa tako ve, da niso nikoli zadovoljni z vsem. Nesrečniki pač ne morejo razumeti, da je država od trenutka, ko jo ustanovijo, država zaradi države. Torej zaradi same sebe, da imajo njeni predsedniki in nepogrešljivi organi demokracije kaj početi, skupaj z upravnim aparatom od ministrov navzdol vse do vratarja, kjer se predpisovalna ihta ne ustavi, temveč se kot povodenj razlije po vsej deželi do poslednje krajevne skupnosti …
Logično je, da predsednik države kljub svojemu šarmu ne more kaj bistveno povečati števila rojstev v državi. Ni pa logično, da hoče imeti državo, kot da predseduje sto milijonom davkoplačevalcev. Foto Jure Eržen/Delo
Začeti bi moral z nikoli dovolj dobro opremljeno vojsko vseh rodov in činov, z osemkolesniki, ki zdirjajo tudi po Sahari, če je treba, ter z letalstvom in mornarico, admiralom in polovico zaliva morske vode ter, razumljivo, z nepogrešljivo policijo in dobro diplomacijo po vsem svetu in s, pssst(!), tajno službo, posebej za vojsko, posebej za civiliste …, a tudi s humanitarnimi službami in socialnimi centri in vzgojo, ta, ta šele stane, od vrtcev za malčke do ostarelih doktorjev znanosti, ki jih nimamo potem kam dati … Vse to je država, ki jo je treba nekam spraviti pod streho, tudi v palače s šoferji, ki tudi stanejo, in z vzdrževalci, ki niso zastonj …
Skratka, nič čudnega, da potem prihaja do razhajanj, ali manj kot milijon zaposlenih res zmore vse to plačevati … Na drugi strani pa tudi država potrebuje državljane, ki so nujno zlo, a nanje je treba računati, ker brez njih ne more biti države. Ti nenehno sanjajo o dobrem življenju. Hočejo dobro in zanesljivo zaposlenost, v službi dobre odnose, doma udobno stanovanje in lepe ceste za prevažanje s svojim avtomobilom, hočejo nazaj dober zdravstveni sistem, ki ga naenkrat ni več, pa vrtce in šole in nekaj malega kulture … če to ni preveč? Tu pride potem kljub zadolževanju do kratkega stika, da je treba varčevati. Najlaže se začne spodaj, pri revežih. Ti seveda takoj zavpijejo, da so na vrsti zato, ker so reveži. Kar seveda ni res. Pri njih se začne zato, ker za njimi ni nikogar več, ki bi bil še bolj nemočen.
Ni pa država kriva, da mora vse stroške razdeliti na vsega nekaj manj kot milijon davkoplačevalcev, ki poten jamrajo. Jasno, da jamrajo. Drugod jih razdelijo na petdeset ali na sto milijonov prebivalcev – pa gre …
Mislim, da je to logično? Je in ni.
Logično je, da predsednik države kljub svojemu šarmu ne more kaj bistveno povečati števila rojstev v državi. Ni pa logično, da hoče imeti državo, kot da predseduje sto milijonom davkoplačevalcev. O tem naj pa kdaj, ko mu obveznosti to dopuščajo, le razmisli.
