Kam pluje naša »zlata« šolska ladja?

Sem profesorica razrednega pouka. Kot učiteljica razrednega pouka poučujem v osnovni šoli že 25 let.

Objavljeno
08. februar 2019 05.00
Posodobljeno
08. februar 2019 06.42
FOTO AlešŠ Černivec
Ines Mustar Zof, profesorica razrednega pouka, Škofljica
Ines Mustar Zof, profesorica razrednega pouka, Škofljica
Sem profesorica razrednega pouka in delam na osnovni šoli, ki leži v prekrasnem predmestnem okolju. Kot učiteljica razrednega pouka poučujem v osnovni šoli že 25 let.

Naša »Zlata ladja« je priplula z uvedbo devetletnega osnovnega šolanja. Obljube so bile čudovite. Otroci se bodo več igrali, znanje bodo pridobivali na njim prijeten način, v prvem triletju ne bo več ocen, otroci tako ne bodo pod stresom …

Kar pa mi sedaj ne da miru, so otroci z različnimi primanjkljaji oz. učenci s posebnimi potrebami.


Vse več otrok ima posebne potrebe


Vedno več jih je in vedno več je staršev, ki gredo mimo učitelja po pomoč v ustanove, da pridobijo vse možne pomoči, da bodo otroku pomagali lažje skozi osnovno šolo. To so razna priporočila, ki naj bi jih učitelji upoštevali pri poučevanju in pridobivanju ocen. V tem primeru se počutim nekoristno za opravljanje poklica, ki sem ga pridobila s študijem. Ali ni dovolj univerzitetna izobrazba, da zaznamo težave otroka, s katerim delamo? Na šoli imamo več oblik pomoči otrokom. Ob pomoči pri samem pouku imamo dopolnilni pouk, dodatno pomoč učitelja, tutorstvo učencev, odraslih … Vendar pa včasih brez dela doma pač ne gre. Kdo nam jemlje to pravico? Zakaj je to dovoljeno? Kdo se bo enkrat zavzel za nas učitelje? Nekdo, ki pozna otroka le nekaj ur, ki opravi testiranja, nekdo, ki tega otroka nikoli ni videl pri pouku, ki ga nikoli ni učil, ni ga videl v družbi sošolcev, vrstnikov, kako se počuti med njimi, ni ga videl, kako sodeluje pri pouku, nekdo, ki je poslušal le starše, zapiše, kako je potrebno delati z otrokom. Kje so meje naše pristojnosti? Ali moje mnenje, mnenje učiteljice, ki sem v povprečju pet ur na dan z otrokom, res nič ne velja?

Kaj je narobe z našo družbo? Ali včasih ni bilo otrok s posebnimi potrebami? Seveda so bili, le da so bili učitelji prvi, ki so pomagali otroku, da je pridobil znanje na njemu ustrezen način. Vsak učitelj zazna težave pri otroku in mu poskuša pomagati, svetuje staršem. Danes se pomoči reče koncept dela z otroki z učnimi težavami. Starši so učitelju popolnoma zaupali. Otroci so morali šolo »narediti« sami. Starši so bili zaposleni tako, kot so sedaj. Vsak je moral poskrbeti za družino, kakor je vedel in znal. Vedno so bili otroci, ki jim je šlo malo »težje«. Pa so »spacali« za tisto dvojko in danes so mnogi uspešni podjetniki. Pa kje piše, da morajo biti vsi odlični? Zakaj smo potem dovolili, da je prišlo do tega? Kdo bo prevzel odgovornost za današnje stanje v našem šolstvu?


Morda starši potrebujejo pomoč


Morda pa starši potrebujejo pomoč. Najlažje je tako preložiti obveznost staršev na šolo, da postori še kaj več, češ, mi temu nismo kos, šola je prezahtevna. In tako so rešeni za devet let, vsaj za leta šolanja na osnovni šoli. Šola ponuja vsa mogoča predavanja za starše, vendar pa so ta slabo obiskana. Šola več kot to res ne zmore.

Po drugi strani pa učenci z velikimi učnimi težavami, ki gredo po ustaljeni poti po pomoč preko šole, po obravnavi otroka na petih stopnjah pomoči po kontinuumu učnih težav, po priporočilih učitelja, da bi pridobili dodatno strokovno pomoč, čakajo po več mesecev, da mu šola kot institucija lahko pomaga na ustrezen način. V tem sistemu je nekaj narobe!

Imamo pa še naslednjo težavo, ki smo jo pridobili z devetletnim osnovnim šolanjem. In sicer, da učenec v prvem in drugem razredu ne sme ponavljati razreda, če se starši s tem ne strinjajo. Zakon o osnovni šoli v 69. členu o napredovanju določa: »Ne glede na določbo prvega in drugega odstavka tega člena lahko učenec zaradi slabših ocen, ki so posledica daljše odsotnosti od pouka, bolezni, preselitve ali zaradi drugih razlogov, ponavlja razred, če tako zahtevajo njegovi starši, oziroma ponavlja razred na podlagi pisnega obrazloženega predloga razrednika v soglasju s starši.«

Tudi sama sem mama in kadar so prisotna čustva, je težko sprejeti dejstvo, da tvoj otrok ne bo napredoval v višji razred. Kljub temu pa smo učitelji usposobljeni, da presodimo, kakšno je znanje otroka in ali je smiselno, da napreduje. Poznamo učni načrt, poznamo otroka, pa to še vedno ni dovolj, da bi brez staršev naredili tisto, kar bi bilo za otroka najboljše? To me boli.
V prvem in drugem razredu se usvajajo osnove opismenjevanja in računanja, in če je to zamujeno, je veliko bolje, da otrok ponavlja prvi oz. drugi razred, kjer se še da kaj postoriti. Če tega ne naredimo, otroku zelo otežimo šolanje, ne počuti se več varnega v šoli, občuti samo pritiske, ker ne zmore nadgrajevati snovi, in velikokrat se njegova stiska izraža z motečim vedenjem. Ravno to pa smo želeli odpraviti z devetletnim šolanjem.


Kaj bomo naredili?


Do neke mere je izziv imeti otroka s posebnimi potrebami v razredu. Vendar pa jih je vedno več in včasih se počutim, da poučujem v šoli s prilagojenim programom. V osnovni šoli nimamo kadra, ki bi se lahko ukvarjal z nasilnimi otroki, nimamo »varne« sobe … Kaj pa otroci, ki nimajo težav in bi želeli še kaj več? Ti pa se naučijo živeti v sožitju z drugačnostjo, so strpni, ravno pravšnji za današnjo družbo. Ali si želimo tega?

Resnično me zanima, kam bo odplula naša ladja? Prišla je res iz neznanega kraja. V katero smer se bo odpravila?

V našem šolskem sistemu bi morali narediti korenite spremembe. Pri samem učnem načrtu bi morali vključiti učitelje iz prakse, sedanje učitelje. Učitelje, ki poučujejo ta hip, ki poznajo težave današnjega šolstva, današnje otroke, težave, ki jih srečujejo dandanes. Ti lahko pripomorejo k uspešnejšemu šolanju in napredku.

Marsikje bomo morali spremeniti še kaj, da obdržimo naše potnike z zlate ladje v naši prelepi domovini.