Kdo naj financira versko vzgojo?

Naša država je, tako je zapisano v Ustavi, sekularna, zato moramo vsi prispevati svoj denar le za sekularne šole, javne ali zasebne.

Objavljeno
21. oktober 2019 05.00
Posodobljeno
21. oktober 2019 05.00
Naša država je, tako je zapisano v Ustavi, sekularna, zato moramo vsi prispevati svoj denar le za sekularne šole, javne ali zasebne. Foto Leon Vidic
Peter Brodarič, Novo mesto
Peter Brodarič, Novo mesto


V svojem prispevku z naslovom »Te šole širijo krščanstvo!« v rubriki Gostujoče pero me je upokojeni profesor Škofijske klasične gimnazije Ljubljana Jože Kurinčič obdolžil sovražnega odnosa do krščanstva. J. Kurinčič mi, ne da bi za to imel kakršnokoli osnovo, očita stališča, ki jih sam nisem nikoli zapisal, tudi mi ni znano, da bi katerikoli drug resni razpravljalec kdaj oporekal pravici staršev, da vzgajajo otroke, kot si želijo.

Dobrodošlo pa je, da se tudi s strani dobro poučenega zagovornika davkoplačevalskega financiranja pouka v cerkvenih šolah, kar profesor škofijske gimnazije brez dvoma je, vsaj posredno sliši potrditev dejstva, ki ga kdo ve zakaj vsi neradi omenjamo: namreč dejstva, da je eden od namenov delovanja cerkvenih šol ohranjanje vere in njen prenos na šoloobvezne generacije. Vseeno pa je potrebno ločiti pravico do verske vzgoje in pravico do proračunskega financiranja tovrstne vzgoje, to sta vendarle dva različna pojma. Vsi vemo da je pravica do vzgoje otrok skladno z nazori staršev zapisana v Ustavi – žal nekateri to razumejo kot pravico oziroma privilegij in razlagajo, da ta pravica obsega še pravico vernih, da jim to vzgojo financira država.
Po teh razlagah naj bi bili za vzgojo otrok v skladu s prepričanji vernih staršev dolžni prispevati ne samo njihovi starši, ampak vsi državljani, tudi neverujoči.

Toda to ni res. Naša država je, tako je zapisano v Ustavi, sekularna, zato moramo vsi prispevati svoj denar le za sekularne šole, javne ali zasebne. Pogosto lahko slišimo očitek zagovornikov proračunskega financiranja cerkvenih šol, po katerem naj bi bili verni v sedanji ureditvi oškodovani, češ da morajo tudi oni proti svoji volji plačevati za laično naravnan pouk v javnih šolah, v povračilo za to oškodovanje pa naj bi bili neverni dolžni prispevati za versko vzgojo njihovih otrok. Laičnost države naj bi po teh razlagah pomenila nazorsko opredelitev države, proračunsko plačevanje pouka v cerkvenih šolah pa kompenzacijo za financiranje laičnega pouka s strani vernih.

Takšne razlage seveda lahko prihajajo le od nasprotnikov naše ustavne ureditve, po kateri sta država in cerkev ločeni. Vendar pojem laične države enako kot pojem demokratične ali socialne države opisuje le eno od možnih oblik državne ureditve. Noben od navedenih pojmov, torej demokratičnost ali laičnost, ne predstavljata nazorske opredelitve, nasprotno – bistvo laične države je ravno to, da ta nobene od ver ali nazorov niti ne podpira niti omejuje. Vsi davkoplačevalci moramo prispevati svoj denar za proračunske izdatke, z nekaterimi od njih se morda strinjamo, z drugimi pač ne – izjema je področje vere. Na tem področju ima vsak od nas – to pa je naša temeljna človekova pravica – pravico, da se svobodno odloča. Vsak od nas, če res želimo biti država ki spoštuje svobodo vere, mora imeti pravico, da se svobodno odloča o tem, ali želi ali pa morda ne želi prispevati za versko vzgojo otrok, četudi se ta vzgoja izvaja vzporedno s poukom po javnem učnem programu.

Z J. Kurinčičem se v nekaterih pogledih strinjava, v bistvenem pa se vsekakor ne. Tudi jaz, tako kot on, menim, da ima vsak pravico ustanoviti zasebno ateistično, marksistično ali pa, na primer, islamsko šolo. Vsak ima tudi pravico v njej vzgajati otroke po javnem programu ter skladno s prepričanjem staršev, vendar pa je v najinih pogledih kljub temu bistvena razlika. Moje mnenje je, da je država dolžna brezpogojno spoštovati osebno prepričanje in versko svobodo g. Kurinčiča, dolžna je zagotoviti, da mu ne bo nihče, še najmanj pa država, s splošnimi dajatvami ali pa neposredno naložila obveze, da sofinancira prenos marksistične, islamske ali katere druge ideologije na šoloobvezno generacijo, razen, seveda, če je to njegova želja.
J. Kurinčič je, kot vse kaže, prepričan v nasprotno: prepričan je, da ima pravica staršev do verske vzgoje največjo težo, da je to tako pomembna človekova pravica, da je zaradi nje dovoljeno posegati v versko svobodo drugače mislečih. Toda nima prav – v 15. členu še vedno veljavne ustave je zapisano drugače.