Ko smo bili mi mladi, je bilo vse drugače?

Gospa Marijana Starc iz Postojne je v Delovih Pismih bralcev nedolgo tega objavila gerontološko dopadljiv članek o dveh »Postojnkah«, ki ob klepetu preudarjata nehvaležnost današnje mladine. Tudi sam sem Postojnčan po rojstvu (žal že iz druge petletke) in tako samodejno blizu tem njunim trditvam.

A mladina je že vsaj 2500 let slabega obnašanja, nespoštljiva do starejših, celo do učiteljev, lahkomiselno klepetava … (antični filozof Sokrat, 4. st. pr. n. št.). Mladi pa se nanj niso ozirali in so raje cenili zapis Osti jarej (Ostani mlad?) na kraški situli iz istega časa. Čez dobri dve tisočletji je France Prešeren v Slovesu od mladosti (1830) enako obžaloval: »(…) mladost! vender po tvoji temni zarji srce bridko zdihuje, Bog te obvarji!«.

Primož Trubar (16. stoletje) je hotel vzgojno s svojim abecednikom »mlade in preproste Slovence« naučiti »hitro brati in pisati«, a ni šlo zlahka in ne brez odpora v mlade razgrete buče.

Neusmiljeni polihistor Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske (1689) videl slovenska dekleta kot »dekline, pri katerih je bolj ukoreninjena hotljivost kakor sramežljivost in čistost (…)«, hipnotizirani »fantje pa tekajo za njimi, da bi jim pogasili nečisti plamen«.

Ilirist Stanko Vraz je v ljubljanski kazini (1841), kamor ga je zvlekel manj občutljivi France Prešeren, zgrožen opazil: »Dekleta lepa, fantje lepi (…). A kako plešejo? Čisto brez strasti, kakor da bi bili na tlaki. Dekleta nimajo duha. In junaki lepi ... pod temi, po tuje krojenimi oblekami, ne bije nikakršno srce.«

A je tudi takratna mladina cenila denar kot vodilo, recimo generacija prababic in pradedov tistih dveh Postojnk: »Star sem 24 let, korenjak s stalno plačo, obče mi pravijo, da sem fant od fare (…) Iščem dekleta al vdovico od 24 do 40 let, katera nekoliko ali pa obilo tisučev forintov, ne soldov, ima. Lepote nij treba (…)« (časopis Soča, Gorica 1874). Forinti so imeli prednost pred ljubeznijo – že pri takratnih mladih Janezkih. In skozi oči Slovenk: »Dve mladi gospici, (…) dobro vzgojeni, želita se seznaniti z dobrima, poštenima, resnima gospodoma. Smoter dopisovanja je poroka. Ne gleda se pa toliko na premoženje, ampak na to, da ima dotičnik gotovo mesečno plačo. Samo resne ponudbe s fotografijo (…)«. (katoliški časospis Edinost, Trst 1899)

Naši (pra)dedki in (pra)babice tudi sicer niso bili sila izbornega vedenja. Že kajenje: »Puhanje tobaka se pri mladini žalibog čedalje bolj širi. In v Trstu srečaš vsak dan dečke, ki še niso šoli odrastli, s cigaro mej zobmi.« (časopis Edinost, Trst 1883) Ali: »Včasih so pobalini »frnikulali« in »krajcali« v senci kakšnega kostanja, ... a premirja so sklepali med sovražnimi indijanskimi plemeni kar brez slavnih pip in tobaka. Danes pa so vse to pozabili in rajši postopajo in kadijo (…).« (Goriški list, Gorica 1944) Pa morala: »Da javni plesi, kakor se vršijo po vaseh goriške okolice, nič dobrega ne morejo donašati, to mora potrditi vsak pameten in razumen človek. Mladina troši denar, zapravlja zdravje in opušča delo (…). Pohujšanje se javno prodaja, nedolžnost se očitno oddaja (…)«. (časopis Soča, Gorica 1887) Ali: »Dijaki se za pouk malo zmenijo. Izleti, potovanja, nagradne igre (…), plesi, streljanje in Bog si ga vedi kaj še … Ko tega ni bilo, so prišli iz šole učenjaki.« (časopis Slovenec, Ljubljana 1914) Iz (okupirane!) Ljubljanske pokrajine pa v vzdušju ločevanja duhov: »Delavska mladina je moralno pokvarjena.« (časopis Slovenec, Ljubljana 1944)



V tujini so že takrat hitro pozabili na svoje korenine: »Sedanja mladina slovenskega rodu v ZDA nima čuta za slovensko domovino; organizirane slovenske plese mladina še obiskuje, kulturne prireditve pa redko.« (časopis Ameriška domovina, Cleveland 1942) Kaj šele njihovo vedenje: »Sredi same Ljubljane se mladina rada vozi na tramvaju, obešena na stopnice; slabo obnašanje nasploh.« (časopis Slovenec, Ljubljana 1942, 1943) »In po mestu krade lesene vrtne ograje za domačo kurjavo.« (Slovenec, Ljubljana 1945). A nato še huje. Dandanašnji spoštljivi upokojenci sivih in redkih las imajo v svojih vrstah tudi take, ki so se pred pol stoletja in več po Sloveniji zbirali v manjše tolpe in terorizirali občane na ulicah, javnih večernih zabavah, šolskih plesih … Tako v Ljubljani (šišenska, bežigrajska, poljanska … banda), podobno celo v Brežicah (Dolenjski list 1966). Ta nadležna baby boom generacija.

In ne verjemite jim – versko življenje mladine tudi ni bilo vzorno. »Vi, mladiči fare sv. Križevke! Ne stojte ob nedeljah in praznikih zunaj cerkve, ko se daruje najsvetejša daritev sina Božjega. Ne pogovarjajte se zunaj, ne pušite tobak ali cigar … Zapustite navado, katera se nahaja le v velikih mestih, ne na deželi. (klic iz neke prekmurske fare; časopis Edinost, Trst 1887). »Ako prideš ob nedeljah med službo božjo v našo prijazno vas (Škocjan na Dolenjskem), vidiš pred cerkvijo in na pokopališkem zidu celo vrsto domačih in tujih malopridnežev posedati, ki se smejijo, burke uganjajo … Za molitveno knjižico in molek ne zmeni se teh vlačugarjev nihče.« (časopis Domoljub, Ljubljana 1897)

Ljubljanski knezoškof Missia pa je v svoji zadnji (pisni) poslanici opozoril mladino na »premnogovrstne« grehe, nastajajoče kar med službo božjo pri podružnicah, take, »katerih bi človek ne smel uganjati celo na kakem posvetnem kraju«. (časopis Domoljub, Ljubljana 1897)

In še: »Naša delavska mladina je versko brezbrižna in veri odtujena.« (Domoljub, Ljubljana 1940)

Za konec glas od današnje mladine, zakaj so oni toliko slabši od nas, njihovih staršev: »Lahko vam, saj ste imeli boljše starše kot mi.« Podobno v časopisu Edinost (Trst 1880): »Zakaj so naši otroci v 10. letu bolj pokvarjeni, bolj pohujšani, nego so bili nekdaj v dvajsetih? Največ so tega krivi roditelji sami, ko jim je premalo ležeče na sreči in blagosti svojih otrok, ker so bili uže sami zanemarjeni od svojih roditeljev. Slabo drevo slab sad rodi.«