Ljubitelji leninizma (5)
Prepričan sem, da je skrajni čas, da polpreteklo zgodovino nehamo sovražiti, jo neprestano »popravljati«.
Odpri galerijo
Razumeti leninizem kot stalinizem in tega povezovati nazaj s komunizmom ali celo marksizmom je približno tako, kot bi krščanstvo reducirali na španske genocide južnoameriških Indijancev ... Foto Reuters
Z zanimanjem spremljam polemiko o kolumni Ljubitelji leninizma (Delo, 19. maja, stran 7) med avtorico A. Puhar in bralcem J. Kavčičem. Nočem biti razsodnik v tem sporu, predvsem zato ne, ker sem vse bolj prepričan, da je že od vsega začetka popolnoma zgrešen. V svojem prispevku bi želel opozoriti le na dve veliki napaki, ki povsem diskreditirata tako izhodiščne ideje gospe Puharjeve kot vso njeno nadaljnjo polemiko.
Prva od teh napak je njen zgodovinski redukcionizem, ko govori o leninizmu. Razumeti leninizem kot stalinizem in tega povezovati nazaj s komunizmom ali celo marksizmom je približno tako, kot bi krščanstvo reducirali na španske genocide južnoameriških Indijancev, roparske pohode, imenovane križarske vojne, in ku-klux-klan. Ali muslimanstvo na zločine Isisa.
Komunizem kot politična teorija marksizma je bil zgodovinsko gledano političen odgovor na podivjani kapitalizem 19. stoletja. Bistveno je prispeval k razvoju ideje meščanske social-demokracije in modela parlamentarne večstrankarske demokracije. Pravzaprav ne on sam, temveč strah pred njim. Ne pred komunizmom stalinističnega tipa, ta se je razvil kasneje, temveč pred idejami, ki ležijo v njegovi osnovi: podržavljanjem (točneje: podružbljenjem) proizvajalnih sil in »diktaturo proletariata«.
Komunizem kot pozitiven pol (alternativa) razvoja podivjanega kapitala v fašizem zato tudi danes ni mrtev; živ in aktualen je toliko, kot so vztrajni poskusi kapitalizma, da se ponovno razvije v fašizem.
Sanders je v ZDA aktualen toliko bolj, kolikor bolj postaja aktualna politika predsednika Trumpa fašistična. Očitati nekaterim novinarjem danes pri nas »komunistično navezanost« pomeni zato eo ipso priznati, da se tudi pri nas vse hitreje obnavljajo fašistične ideje – od Primčeve zgodbe, kako gradi »butaro« (»fasio«), do Janševe ksenofobije in Hojsovih poskusov vzpostavitve »velikega brata« ali preganjanja protestnikov zaradi pisanja s kredo po asfaltu. To je fašizem in naš prosvetljeni zunanji minister ga je s svojim napadom na medije javno priznal in s tem upravičil reanimacijo komunističnih idej.
Druga velika napaka pa je Alenkino neuspešno prikrivano sovraštvo, ki veje iz vsake njene misli o slovenski polpretekli zgodovini ali, na primer, o Kardelju. Kardelj je zapustil v slovenski politični teoriji globoko brazdo, kljub njegovemu neposrečenemu poskusu, da razvije nekakšno »neposredno demokracijo« brez klasičnih političnih strank. Prepričan sem, da se bodo k tej njegovi misli teoretiki političnih sistemov še vračali, toliko bolj, kolikor bolj nas bo dušila strankokracija, ta »anonimna kolektivna partijska diktatura«, ki se danes v Sloveniji vse bolj uveljavlja kot teoretska podlaga zgrešenega in razvojno neuspešnega političnega sistema. Janšizem je samo njegova dnevna forma, prav lepo pa je udomljena tudi na »levici«.
Kdor tega ne razume, pomeni, da na vse skupaj gleda z žabje perspektive, da je sam premajhen, da bi razumel filozofske podlage Kardeljevih utopičnih (?) poskusov na eni strani in naše strankokracije na drugi. (Pri tem naj poudarim, da meni osebno kakšne posebne ljubezni do Kardelja ne morete očitati, saj je prav moje nestrinjanje z njim bila ena od podlag moje izključitve iz ZKS v začetku 70. let: obtožen sem bil namreč »social-demokratizma«, ki ga še danes odkrito priznavam.) Vendar to ni in ne more biti podlaga za nekakšno »zgodovinsko sovraštvo«. Nasprotno, prepričan sem, da je skrajni čas, da polpreteklo zgodovino nehamo sovražiti, jo neprestano »popravljati«, ponarejati, jo klicati na pomoč kot podlago za svoje sedanje politične neumnosti, ideološke delitve, celo »zgodovinsko maščevanje« – vse tisto, s čimer je obremenjen dobršen del Janševe ekipe.
Zgodovino naroda je treba sprejeti takšno, kakršna pač je. V njej moramo prepoznati poskuse takratnih ljudi, zlasti teoretikov, kot je bil Kardelj, in politikov tistega časa, da v skladu s svojim dometom in prepričanjem odgovorijo na izzive svojega časa (ne našega!), ne glede na to, ali so nam danes všeč ali ne. Kritika zgodovine iz foteljev sedanjosti je pravzaprav umazano delo in ničeva samohvala.
Dokler na našo polpreteklo zgodovino ne moremo gledati kot na (pomemben) del svoje zgodovine, nismo narod. Smo plemenska horda, nesposobna upravljati lastno državo.
Prva od teh napak je njen zgodovinski redukcionizem, ko govori o leninizmu. Razumeti leninizem kot stalinizem in tega povezovati nazaj s komunizmom ali celo marksizmom je približno tako, kot bi krščanstvo reducirali na španske genocide južnoameriških Indijancev, roparske pohode, imenovane križarske vojne, in ku-klux-klan. Ali muslimanstvo na zločine Isisa.
Komunizem kot politična teorija marksizma je bil zgodovinsko gledano političen odgovor na podivjani kapitalizem 19. stoletja. Bistveno je prispeval k razvoju ideje meščanske social-demokracije in modela parlamentarne večstrankarske demokracije. Pravzaprav ne on sam, temveč strah pred njim. Ne pred komunizmom stalinističnega tipa, ta se je razvil kasneje, temveč pred idejami, ki ležijo v njegovi osnovi: podržavljanjem (točneje: podružbljenjem) proizvajalnih sil in »diktaturo proletariata«.
Komunizem kot pozitiven pol (alternativa) razvoja podivjanega kapitala v fašizem zato tudi danes ni mrtev; živ in aktualen je toliko, kot so vztrajni poskusi kapitalizma, da se ponovno razvije v fašizem.
Sanders je v ZDA aktualen toliko bolj, kolikor bolj postaja aktualna politika predsednika Trumpa fašistična. Očitati nekaterim novinarjem danes pri nas »komunistično navezanost« pomeni zato eo ipso priznati, da se tudi pri nas vse hitreje obnavljajo fašistične ideje – od Primčeve zgodbe, kako gradi »butaro« (»fasio«), do Janševe ksenofobije in Hojsovih poskusov vzpostavitve »velikega brata« ali preganjanja protestnikov zaradi pisanja s kredo po asfaltu. To je fašizem in naš prosvetljeni zunanji minister ga je s svojim napadom na medije javno priznal in s tem upravičil reanimacijo komunističnih idej.
Druga velika napaka pa je Alenkino neuspešno prikrivano sovraštvo, ki veje iz vsake njene misli o slovenski polpretekli zgodovini ali, na primer, o Kardelju. Kardelj je zapustil v slovenski politični teoriji globoko brazdo, kljub njegovemu neposrečenemu poskusu, da razvije nekakšno »neposredno demokracijo« brez klasičnih političnih strank. Prepričan sem, da se bodo k tej njegovi misli teoretiki političnih sistemov še vračali, toliko bolj, kolikor bolj nas bo dušila strankokracija, ta »anonimna kolektivna partijska diktatura«, ki se danes v Sloveniji vse bolj uveljavlja kot teoretska podlaga zgrešenega in razvojno neuspešnega političnega sistema. Janšizem je samo njegova dnevna forma, prav lepo pa je udomljena tudi na »levici«.
Kdor tega ne razume, pomeni, da na vse skupaj gleda z žabje perspektive, da je sam premajhen, da bi razumel filozofske podlage Kardeljevih utopičnih (?) poskusov na eni strani in naše strankokracije na drugi. (Pri tem naj poudarim, da meni osebno kakšne posebne ljubezni do Kardelja ne morete očitati, saj je prav moje nestrinjanje z njim bila ena od podlag moje izključitve iz ZKS v začetku 70. let: obtožen sem bil namreč »social-demokratizma«, ki ga še danes odkrito priznavam.) Vendar to ni in ne more biti podlaga za nekakšno »zgodovinsko sovraštvo«. Nasprotno, prepričan sem, da je skrajni čas, da polpreteklo zgodovino nehamo sovražiti, jo neprestano »popravljati«, ponarejati, jo klicati na pomoč kot podlago za svoje sedanje politične neumnosti, ideološke delitve, celo »zgodovinsko maščevanje« – vse tisto, s čimer je obremenjen dobršen del Janševe ekipe.
Zgodovino naroda je treba sprejeti takšno, kakršna pač je. V njej moramo prepoznati poskuse takratnih ljudi, zlasti teoretikov, kot je bil Kardelj, in politikov tistega časa, da v skladu s svojim dometom in prepričanjem odgovorijo na izzive svojega časa (ne našega!), ne glede na to, ali so nam danes všeč ali ne. Kritika zgodovine iz foteljev sedanjosti je pravzaprav umazano delo in ničeva samohvala.
Dokler na našo polpreteklo zgodovino ne moremo gledati kot na (pomemben) del svoje zgodovine, nismo narod. Smo plemenska horda, nesposobna upravljati lastno državo.
