Ljudska pesem je v mojem srcu od mladosti
Prve ljudske pesmi mi je pela babica, mama pa mi je kupila pesmarico 100 narodnih.
Odpri galerijo
Pred kratkim sem prisluhnila radijsko predvajani ljudski pesmi. Včasih sem jo poslušala v živo v kaki dvorani na deželi, zdaj pa žal pri meni ni več pogojev za to. FotoIgor Zaplatil
Pred kratkim sem prisluhnila radijsko predvajani ljudski pesmi. Včasih sem jo poslušala v živo v kaki dvorani na deželi, zdaj pa žal pri meni ni več pogojev za to.
Prve ljudske pesmi mi je pela babica, mama pa mi je kupila pesmarico 100 narodnih. Učila sem se kitico za kitico, pesem za pesmijo, dokler nisem vsega gradiva v glavi »zapekla« in še zdaj jih znam večino na pamet. Ljudsko petje se je razlegalo na slavističnih izletih ali v kaki slovenstvu naklonjeni druščini. Zdaj zapojemo kako ljudsko na obletnicah mature, saj je ena naših profesoric odlična pevka, ki vodi naše bolj ali manj ubrano petje.
Prav iz babičinega petja, iz predavanj čudovite slavistke v osnovni šoli in navdušenega profesorja v srednji šoli se je razvila moja ljubezen do maternega jezika. Nekoč sem tri tedne preživela na izpopolnjevanju nemščine v Avstriji in tedaj sem spoznala, da sem zavezana slovenstvu. Tako se mi je stožilo po domovini, da bi zagotovo ušla domov, če ne bi tečaja vnaprej plačala iz lastnega(!) žepa.
Pesmi so bile dveh vrst: posvetne in cerkvene, vsebinsko zelo raznolike. Oboje pa so krasno zazvenele iz čudovitih ljudskih grl. Mešali so se moški in ženski glasovi ali pa nastopili samo prvi oziroma drugi. Prelepo! Petje je bilo eno-, dve- ali večglasno, kar daje ljudski pesmi poseben čar. Težava mojega petja je, da nimam čistega posluha, zato marsikje »kiksnem«. Od tod moja plaha odločitev, da pojem le, kadar vem, da me nihče ne posluša. Takrat pa nadvse rada. Navadno se to zgodi doma, v hosti ali pa v kakem dvigalu. Občudovala sem igralko in pesnico Milo Kačič, ki je pela v pralnici in opernem pevskem zboru, enako moja mladostna prijateljica Slava.
Oj, vandrovček moj je ena redkih bolj poskočnih, navadno so ljudske pesmi bolj žalostnih tonov. Vse so bolj ali manj počasne, saj izvirajo še iz časov, ko še ni bilo moderno uživati tudi v umetnih pesmih in ko se nikomur ni nikamor mudilo, ko so ljudje živeli še bolj počasi in bolj preudarno. Meni najljubša ljudska je Vsi so prihajali. Še zdaj srce joče, kadar jo sliši, kajti mojega lepega dne ni bilo več …
Posebej me gane ljudska pesem, spremljana s tamburicami. Nanje je vendar igral tudi moj oče! Zbude se nostalgični spomini, zbudi se zgodovina celotnega rodu, posebej po očetovi strani nagnjena k umetnostim vseh sort. Če izpostavim prednamce in našo generacijo: stari oče je bil kolar, znan daleč naokoli zaradi lepe izdelave. Drug je bil čevljar, znan do Trsta zaradi lepih čevljev. Oče je igral v ljudskih igrah, mama pa v Finžgarjevi Verigi. Oba sta bila tudi pevca v pevskem zboru. Oče je tudi kiparil. Teta je pesnila priložnostne pesmi.Brat je slikal na les in delal računalniške risbe, bil pa je tudi »čarovnik« – mimogrede je pričaral nemogoče.
In jaz – pišem.
Prve ljudske pesmi mi je pela babica, mama pa mi je kupila pesmarico 100 narodnih. Učila sem se kitico za kitico, pesem za pesmijo, dokler nisem vsega gradiva v glavi »zapekla« in še zdaj jih znam večino na pamet. Ljudsko petje se je razlegalo na slavističnih izletih ali v kaki slovenstvu naklonjeni druščini. Zdaj zapojemo kako ljudsko na obletnicah mature, saj je ena naših profesoric odlična pevka, ki vodi naše bolj ali manj ubrano petje.
Zdaj zapojemo kako ljudsko na obletnicah mature, saj je ena naših profesoric odlična pevka, ki vodi naše bolj ali manj ubrano petje. Foto Jure Eržen
Prav iz babičinega petja, iz predavanj čudovite slavistke v osnovni šoli in navdušenega profesorja v srednji šoli se je razvila moja ljubezen do maternega jezika. Nekoč sem tri tedne preživela na izpopolnjevanju nemščine v Avstriji in tedaj sem spoznala, da sem zavezana slovenstvu. Tako se mi je stožilo po domovini, da bi zagotovo ušla domov, če ne bi tečaja vnaprej plačala iz lastnega(!) žepa.
Pesmi so bile dveh vrst: posvetne in cerkvene, vsebinsko zelo raznolike. Oboje pa so krasno zazvenele iz čudovitih ljudskih grl. Mešali so se moški in ženski glasovi ali pa nastopili samo prvi oziroma drugi. Prelepo! Petje je bilo eno-, dve- ali večglasno, kar daje ljudski pesmi poseben čar. Težava mojega petja je, da nimam čistega posluha, zato marsikje »kiksnem«. Od tod moja plaha odločitev, da pojem le, kadar vem, da me nihče ne posluša. Takrat pa nadvse rada. Navadno se to zgodi doma, v hosti ali pa v kakem dvigalu. Občudovala sem igralko in pesnico Milo Kačič, ki je pela v pralnici in opernem pevskem zboru, enako moja mladostna prijateljica Slava.
Meni najljubša ljudska je Vsi so prihajali. Še zdaj srce joče, kadar jo sliši, kajti mojega lepega dne ni bilo več … Foto Tomi Lombar
Oj, vandrovček moj je ena redkih bolj poskočnih, navadno so ljudske pesmi bolj žalostnih tonov. Vse so bolj ali manj počasne, saj izvirajo še iz časov, ko še ni bilo moderno uživati tudi v umetnih pesmih in ko se nikomur ni nikamor mudilo, ko so ljudje živeli še bolj počasi in bolj preudarno. Meni najljubša ljudska je Vsi so prihajali. Še zdaj srce joče, kadar jo sliši, kajti mojega lepega dne ni bilo več …
Posebej me gane ljudska pesem, spremljana s tamburicami. Nanje je vendar igral tudi moj oče! Zbude se nostalgični spomini, zbudi se zgodovina celotnega rodu, posebej po očetovi strani nagnjena k umetnostim vseh sort. Če izpostavim prednamce in našo generacijo: stari oče je bil kolar, znan daleč naokoli zaradi lepe izdelave. Drug je bil čevljar, znan do Trsta zaradi lepih čevljev. Oče je igral v ljudskih igrah, mama pa v Finžgarjevi Verigi. Oba sta bila tudi pevca v pevskem zboru. Oče je tudi kiparil. Teta je pesnila priložnostne pesmi.Brat je slikal na les in delal računalniške risbe, bil pa je tudi »čarovnik« – mimogrede je pričaral nemogoče.
In jaz – pišem.
