Matura je država in država je matura!
Zdravstveni vidik je samo en aspekt, pozablja se na psihofizično stanje dijakov in njihov socialno-ekonomski položaj.
Odpri galerijo
Ne obstaja varnostni protokol, ki bi zagotovil varnost dijakom in nadzornim učiteljem. Foto Reuters
V trenutni situaciji v državi, ko je celotno javno življenje zaustavljeno, zdravstvo poka po šivih, gospodarstvo pa skorajda živi mrtvec, se zdi, da je edina nedotakljiva stvar – matura.
Državni izpitni center je v svoji nekompetetni ignoranci pokazal resnični problem slovenskega šolstva.
Ministrstvo za šolstvo, zavod za šolstvo, državni izpitni center – tri monumentalno zbirokratizirane inštitucije – so že zdavnaj izgubili stik s šolstvom v praksi, konkretne pomoči si učitelj praktično ne more zagotoviti, so pa izjemno uspešne v neuporabnih študijah in transformaciji učiteljevega dela v izpolnjevanje kupov papirjev, izgubo avtonomije in pretvarjanje gimnazij v štiriletno učenje, kako na maturi na točno določeno vprašanje odgovoriti s točno določenim odgovorom.
V tej izredni situaciji (upravičeni ali ne, je stvar druge polemike) so se bile vse inštitucije v državi prisiljene čez noč spopasti s stanjem, ki ga nihče ni bil vajen. Recimo, da dokaj uspešno (oziroma je to zopet stvar druge polemike). Razen vsemogočnega državnega izpitnega centra.
Kako mislijo izvesti splošno (poklicna ima nekatere specifike in manjši obseg) maturo, kjer ima vsak dijak pet predmetov pisnih in pri treh predmetih še ustni izpit? Matura se piše s kratkim odmorom v povprečju štiri ure.
Ne obstaja varnostni protokol, ki bi zagotovil varnost dijakom in nadzornim učiteljem, mislim, da ni šole, ki bi imela dijake samo iz ene občine, torej se bodo dijaki iz različnih koncev kljub omejitvi gibanja družili (utopična je misel, da bo lahko neki ukrep pri vstopu v šolo to preprečil), štiri ure sedeli v razredu (še večja je utopija, da lahko maska prepreči širjenje patogenov v zaprtem prostoru) in to bo trajalo štirinajst dni. Nato sledijo ustni izpiti, kjer je izmenjava plinov, kapljic, morebitnih patogenov še večja.
In zagotovili bodo varnost? Dijaki in učitelji s kroničnimi boleznimi, učitelji, ki spadajo v rizično skupino, učitelji z majhnimi otroki, njihove družine, okolica, stari starši ... In zagotovili bodo varnost?
»Zagotavljali bodo varnost«, ker je državni izpitni center edina inštitucija v državi, ki ni bila v mesecu dni oziroma dveh mesecih do mature sposobna pripraviti kriznega načrta – ob vseh svetovalcih in strokovnjakih, ki jih premore.
Pole so že zapakirane, je arogantno zatrdil predsednik izpitne komisije Zupanc. Ampak ker so pole že zapakirane, bodo zagotovili varnost!
Vsakemu, ki ni popoln naivec, je jasno, da v teh razmerah samo socialna distanca lahko prepreči širjenje virusa, in takšni ukrepi, kot so trmasto vztrajanje pri mešanju populacije, lahko sprožijo nov val okužb.
Zdravstveni vidik je samo en aspekt, pozablja se na psihofizično stanje dijakov in njihov socialno-ekonomski položaj. Psihoza karantene, omejevanje stikov in gibanja negativno vpliva na storilnost slehernika, na adolescenta še bolj, pričakujemo spočite in znanja polne dijake? Nihče ne ve, v kakšnem okolju bivajo dijaki, koliko jih biva v dijaških domovih, zaradi neugodnih razmer v domačem okolju, koliko jih trpi pomanjkanje.
Bodo rezultati primerljivi? Bodo, ker jih bodo »frizirali« z gaussom. Rezultat bo zopet okoli 95 odstotkov uspešnih kandidatov v spomladanskem maturitetnem roku.
»Ker so pole že zapakirane. Ampak bomo zagotovili varnost.« Tu se kaže globalni problem mature v republiki Sloveniji, maturi, ki je praktično enaka kot v šolskem letu 1994/1995. Torej maturi, ki je začetek in konec učnega procesa. Šola je z maturo v taki obliki izgubila bistvo, globino pouka, avtonomnost učitelja, širino znanja, šola je postala dril za maturo, po principu, na takšno vprašanje odgovoriš s točno določenim odgovorom, če želiš vse točke.
Ampak tudi to je za neko drugo polemiko.
Bistvo je sledeče: v teh razmerah se je šola prilagodila takoj, v enem tednu. Z delom na daljavo, ni enostavno, ne za učitelje ne za dijake in ne za starše. Ampak delamo.
Prilagajanje je potrebno tudi na višjih inštancah, pa smo ga bili deležni? Zakon je tak, pole so že zapakirane, ampak bomo zagotovili varnost ... S tako arogantnimi trditvami v času, ko se zakoni za delovanje države in inštitucij sprejemajo na dnevni bazi, državni izpitni center kaže popoln odmik od realnosti stanja, nekompetenco in negira smisel obstoja centra. Matura. Ne za aparatčike. Za dijake. Poslušajte dijake.
Državni izpitni center je v svoji nekompetetni ignoranci pokazal resnični problem slovenskega šolstva.
Ministrstvo za šolstvo, zavod za šolstvo, državni izpitni center – tri monumentalno zbirokratizirane inštitucije – so že zdavnaj izgubili stik s šolstvom v praksi, konkretne pomoči si učitelj praktično ne more zagotoviti, so pa izjemno uspešne v neuporabnih študijah in transformaciji učiteljevega dela v izpolnjevanje kupov papirjev, izgubo avtonomije in pretvarjanje gimnazij v štiriletno učenje, kako na maturi na točno določeno vprašanje odgovoriti s točno določenim odgovorom.
V tej izredni situaciji (upravičeni ali ne, je stvar druge polemike) so se bile vse inštitucije v državi prisiljene čez noč spopasti s stanjem, ki ga nihče ni bil vajen. Recimo, da dokaj uspešno (oziroma je to zopet stvar druge polemike). Razen vsemogočnega državnega izpitnega centra.
Kako mislijo izvesti splošno (poklicna ima nekatere specifike in manjši obseg) maturo, kjer ima vsak dijak pet predmetov pisnih in pri treh predmetih še ustni izpit? Matura se piše s kratkim odmorom v povprečju štiri ure.
Ne obstaja varnostni protokol, ki bi zagotovil varnost dijakom in nadzornim učiteljem, mislim, da ni šole, ki bi imela dijake samo iz ene občine, torej se bodo dijaki iz različnih koncev kljub omejitvi gibanja družili (utopična je misel, da bo lahko neki ukrep pri vstopu v šolo to preprečil), štiri ure sedeli v razredu (še večja je utopija, da lahko maska prepreči širjenje patogenov v zaprtem prostoru) in to bo trajalo štirinajst dni. Nato sledijo ustni izpiti, kjer je izmenjava plinov, kapljic, morebitnih patogenov še večja.
In zagotovili bodo varnost? Dijaki in učitelji s kroničnimi boleznimi, učitelji, ki spadajo v rizično skupino, učitelji z majhnimi otroki, njihove družine, okolica, stari starši ... In zagotovili bodo varnost?
»Zagotavljali bodo varnost«, ker je državni izpitni center edina inštitucija v državi, ki ni bila v mesecu dni oziroma dveh mesecih do mature sposobna pripraviti kriznega načrta – ob vseh svetovalcih in strokovnjakih, ki jih premore.
Maturanti bodo štiri ure sedeli v razredu, v zaprtem prostoru, in to bo trajalo štirinajst dni. Nato sledijo ustni izpiti! Foto Reuters
Pole so že zapakirane, je arogantno zatrdil predsednik izpitne komisije Zupanc. Ampak ker so pole že zapakirane, bodo zagotovili varnost!
Vsakemu, ki ni popoln naivec, je jasno, da v teh razmerah samo socialna distanca lahko prepreči širjenje virusa, in takšni ukrepi, kot so trmasto vztrajanje pri mešanju populacije, lahko sprožijo nov val okužb.
Zdravstveni vidik je samo en aspekt, pozablja se na psihofizično stanje dijakov in njihov socialno-ekonomski položaj. Psihoza karantene, omejevanje stikov in gibanja negativno vpliva na storilnost slehernika, na adolescenta še bolj, pričakujemo spočite in znanja polne dijake? Nihče ne ve, v kakšnem okolju bivajo dijaki, koliko jih biva v dijaških domovih, zaradi neugodnih razmer v domačem okolju, koliko jih trpi pomanjkanje.
Bodo rezultati primerljivi? Bodo, ker jih bodo »frizirali« z gaussom. Rezultat bo zopet okoli 95 odstotkov uspešnih kandidatov v spomladanskem maturitetnem roku.
»Ker so pole že zapakirane. Ampak bomo zagotovili varnost.« Tu se kaže globalni problem mature v republiki Sloveniji, maturi, ki je praktično enaka kot v šolskem letu 1994/1995. Torej maturi, ki je začetek in konec učnega procesa. Šola je z maturo v taki obliki izgubila bistvo, globino pouka, avtonomnost učitelja, širino znanja, šola je postala dril za maturo, po principu, na takšno vprašanje odgovoriš s točno določenim odgovorom, če želiš vse točke.
Ampak tudi to je za neko drugo polemiko.
Bistvo je sledeče: v teh razmerah se je šola prilagodila takoj, v enem tednu. Z delom na daljavo, ni enostavno, ne za učitelje ne za dijake in ne za starše. Ampak delamo.
Prilagajanje je potrebno tudi na višjih inštancah, pa smo ga bili deležni? Zakon je tak, pole so že zapakirane, ampak bomo zagotovili varnost ... S tako arogantnimi trditvami v času, ko se zakoni za delovanje države in inštitucij sprejemajo na dnevni bazi, državni izpitni center kaže popoln odmik od realnosti stanja, nekompetenco in negira smisel obstoja centra. Matura. Ne za aparatčike. Za dijake. Poslušajte dijake.
