Mislimo dobro, delajmo dobro
Sovraštvo nima prostora v mojem srcu, zavedam pa se, da sovraštvo rodi samo sovraštvo.
Odpri galerijo
Sprašujem se, ali res ne zmoremo več imeti kančka človečnosti v medsebojnih odnosih in malo zdrave pameti. Fotodokumentacija Dela
Pišem vam, ker me resno skrbi za varnost v naši državi. Ko vidim ljudi okrog sebe, ki pozivajo k uboju, govorijo o smrti, se sprašujem, v kakšno državo sem se vrnila.
Po dvajsetih letih bivanja v tujini sem se veselila, da bom končno spet doma. Vendar me je pričakalo ozračje napetosti, nezaupanja in celo groženj. Naprej sem hotela ostati tiho in sem si mislila, naj pač drugi uredijo to situacijo, vendar me besede destruktivnega obtoževanja, ki jih poslušam iz dneva v dan, ne pustijo ravnodušne, nasprotno, ne morem več ostati tiho in zaradi tega pišem tole pismo.
Preseneča me, s kakšno lahkoto se v javnosti in na zborovanjih uporabljajo besede, kakor so smrt, uboj, javne grožnje, razpihovanje sovraštva, razkol … Kam smo prišli?! Verjamem v dobro in verjamem, da je dobro v vsakem človeku, vendar ko gledam, kaj se dogaja v teh tednih okrog mene, se sprašujem, ali res ne zmoremo več imeti kančka človečnosti v medsebojnih odnosih in malo zdrave pameti.
Vse to mi vzbuja skrb, vendar bi se s tem pismom naprej želela zahvaliti vladi in tisočem ljudi, ki so v teh tednih krize dobesedno dali življenje, da bi Slovenci ostali zdravi, bili preskrbljeni s hrano in zdravili ... In še toliko dobrega je, ki ostane zamolčano, ker to pač ni novica, ki bi zanimala javnost, lačno škandalov. Kljub vsemu ohranjam vero v človeka in njegovo dostojanstvo in zagotavljam, da se zavzemam za dobro, za sodelovanje in dialog med različno mislečimi.
Vsakič, ko bom v medijih naletela na objave, ki spodbujajo sovraštvo, bom odgovorila tako, da bom naredila in širila dejanja in vrednote hvaležnosti, iskrenosti, prijateljstva in veselja. Sovraštvo nima prostora v mojem srcu, zavedam pa se, da sovraštvo rodi samo sovraštvo in številne ter globoke rane, ki zaznamujejo cele generacije. Zato vas prosim, storite kaj, da se tega obvarujemo.
V Kanadi sem lahko na lastne oči videla, koliko neizmernih naporov, denarja za odškodnine in opravičevanja je potrebno vložiti v spravo. Kar me je izredno presunilo, pa so bile rane, ki se celijo celo stoletje. Ali se nam res ničesar ne uspe naučiti na napakah?
Rotim vas, pomagajte prekiniti val sovraštva, ki se širi v Sloveniji! Poudarjajmo dobro, ki obstaja, in si pomagajmo v krizi!
Po dvajsetih letih bivanja v tujini sem se veselila, da bom končno spet doma. Vendar me je pričakalo ozračje napetosti, nezaupanja in celo groženj. Naprej sem hotela ostati tiho in sem si mislila, naj pač drugi uredijo to situacijo, vendar me besede destruktivnega obtoževanja, ki jih poslušam iz dneva v dan, ne pustijo ravnodušne, nasprotno, ne morem več ostati tiho in zaradi tega pišem tole pismo.
Preseneča me, s kakšno lahkoto se v javnosti in na zborovanjih uporabljajo besede, kakor so smrt, uboj, javne grožnje, razpihovanje sovraštva, razkol … Kam smo prišli?! Verjamem v dobro in verjamem, da je dobro v vsakem človeku, vendar ko gledam, kaj se dogaja v teh tednih okrog mene, se sprašujem, ali res ne zmoremo več imeti kančka človečnosti v medsebojnih odnosih in malo zdrave pameti.
Vse to mi vzbuja skrb, vendar bi se s tem pismom naprej želela zahvaliti vladi in tisočem ljudi, ki so v teh tednih krize dobesedno dali življenje, da bi Slovenci ostali zdravi, bili preskrbljeni s hrano in zdravili ... In še toliko dobrega je, ki ostane zamolčano, ker to pač ni novica, ki bi zanimala javnost, lačno škandalov. Kljub vsemu ohranjam vero v človeka in njegovo dostojanstvo in zagotavljam, da se zavzemam za dobro, za sodelovanje in dialog med različno mislečimi.
Vsakič, ko bom v medijih naletela na objave, ki spodbujajo sovraštvo, bom odgovorila tako, da bom naredila in širila dejanja in vrednote hvaležnosti, iskrenosti, prijateljstva in veselja. Sovraštvo nima prostora v mojem srcu, zavedam pa se, da sovraštvo rodi samo sovraštvo in številne ter globoke rane, ki zaznamujejo cele generacije. Zato vas prosim, storite kaj, da se tega obvarujemo.
V Kanadi sem lahko na lastne oči videla, koliko neizmernih naporov, denarja za odškodnine in opravičevanja je potrebno vložiti v spravo. Kar me je izredno presunilo, pa so bile rane, ki se celijo celo stoletje. Ali se nam res ničesar ne uspe naučiti na napakah?
Rotim vas, pomagajte prekiniti val sovraštva, ki se širi v Sloveniji! Poudarjajmo dobro, ki obstaja, in si pomagajmo v krizi!
