Neizrabljeni turistični boni v domove za starejše?
Mogoče bi bila to tudi dobra naložba za uspeh na volitvah?
Odpri galerijo
Glede na to, da vem, da mi bo prej ali slej namenjeno bivanje v domu starejših, sem toliko bolj zaskrbljen, saj v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih nismo zgradili niti enega doma za starejše. Foto Jure Eržen/Delo
V zadnjih tednih je mnogo govora in pisanja o »turističnem vavčerju« oziroma turističnih bonih, ki naj bi pomagali rešiti turizem kot pomembno gospodarsko panogo. Ugotovljeno je, da je zelo prizadeta zaradi nastale situacije, ki jo je povzročil koronavirus. V tem je gotovo veliko resnice, če ugotovimo, da je turizem zelo kompleksen gospodarski sistem, ki deluje pod določenimi, specifičnimi pogoji. Namreč: če izpade eden od strukturnih elementov, na primer logistika, so takoj ogroženi programi potovalnih agencij, zasedenost hotelov itd.
Reševanje panoge je torej precej zahtevna in večstranska naloga.
No, naša vlada ne razume tega vprašanja na tak način, ampak se ga je lotila parcialno, tako da je za reševanje panoge vsakemu odraslemu državljanu namenila 200 evrov in otroku 50 evrov v obliki turističnih bonov. Uporabi jih lahko le za plačilo nočitve z zajtrkom. Res je, da ne poznam cen storitev, ampak recimo, da štiričlanska družina najame apartma v manjšem turističnem kraju na podeželju. Denimo, da z vavčerjem plačajo za dva ali tri dni prenočišče z zajtrkom. Kaj pa vse ostalo, kar sodi k izletu ali obisku? Verjamem, da vsaj še toliko sredstev potrebuje za kosila in večerje, da o drugih »potrebah« ne govorim. Verjetno dobršen del aktivnega prebivalstva zmore tudi še ta dodatni strošek in se poda na pot. Da pa to zmore večina upokojencev in tistih delavcev, ki imajo minimalno plačo, pa nisem več prepričan oziroma ne verjamem. Pri tem je treba izpostaviti, da tudi za večino ostalih udeležencev večja mesta ne pridejo v poštev, ker bodo s podarjenimi sredstvi verjetno lahko prespali in zajtrkovali le enkrat.
Še eno od vprašanj glede kompleksnosti v turizmu. Mislim, da sem nekje prebral, da je poslovnež, lastnik treh gostišč oziroma restavracij, ugotovil, da po vladnem mnenju kulinarika ni sestavni del turistične ponudbe. Torej, njegova gostišča ne sodijo v turistično ponudbo, ker vlada meni, da dobri idrijski žlikrofi, dobra orehova potica ali dolenjski štruklji ne predstavljajo solidne turistične ponudbe, če gre za tujce, ki jih (še) ni, za naše domače potrošnike pa to velja. Naj končam z ugotovitvijo, da je ta program »pomoči« turizmu nedomišljen in nestrokoven, skratka neodgovorno pripravljen, in da bo 345 milijonov evrov »pomagalo« pridobiti le velike zaslužke čisto določenemu delu turistične ponudbe na podeželju in le posameznim turističnim destinacijam.
Zato takšen način obravnavanja pomoči kaže razumeti tudi kot naložbo J. J., SDS in vladnih koalicijskih strank za pridobitev volilnih glasov. Naj predvidim, da nas Janša pred volitvami ne bo pozabil spomniti, da nam je vlada namenila sredstva iz pomoči za preživetje turizma za »naše« potrebe. Da je moje mnenje upravičeno, dokazuje Janšev čivk, ko je branil ministrico Aleksandro Pivec. Tvitnil je, da si je Desus prizadeval, da je 300.000 upokojencev dobilo nenačrtovani dodatek k pokojnini v skupni vrednosti 66 milijonov evrov, in to mimo vseh kriterijev, ki določajo in omogočajo dodatek k pokojnini. In tako je res, da se ne ve, od kod in na kakšen način so pridobljena ta sredstva. Res pa je tudi, da ta trenutek nihče ne ve (razen posvečenih), kdo in kje je odobril kredit za »turistični bon« in pod kakšnimi pogoji je pridobljen. Noben javni dokument ne navaja potrebe v ta namen, čeprav je to vendar velika vsota. V vsakem primeru bomo oziroma bodo vse to plačevali davkoplačevalci.
Ob vsem razmišljanju, kaj vse je povzročil covid-19 in kje je najbolj udaril, pa je še druga plat te zgodbe. Postavlja se vrsta vprašanj glede prizadetosti gospodarstva, izobraževanja, zdravstva, kulture, socialnih težav itd. Zame je posebno vprašanje delovanje domov za starejše občane in oskrbe njihovih varovancev v izrednih razmerah. Gre za njihovo čisto temeljno človeško in zdravstveno oskrbo v času epidemije koronavirusa. Iz poročanj odgovornih v domovih in poročil novinarjev je bila oskrba in pomoč oskrbovancem, milo rečeno, v večini primerov neprimerna glede na hitri razvoj epidemije. Ne bom se spuščal v vse anomalije, ki s(m)o jih počeli, vendar po me je pretreslo pričevanje poslanca Levice v Mladini, kaj vse je kot prostovoljec doživel v Domu starejših v Hrastniku.
Opozoril je, kako slabe pogoje imajo zaposleni v domovih za njihovo humano poslanstvo. Skrbeti morajo za stanovalce, ki so vse življenje delali in skrbeli za svoje družine, sedaj pa morajo preživljati starost v skoraj nemogočih razmerah. Znano je, da se je način življenja spremenil in da smo ali bomo starejši pač prepuščeni pomoči in skrbi ljudi, ki delajo zelo potrebno in humano poslanstvo. Skrbniki v domovih res morajo znati čarati, da je življenje oskrbovancev kolikor toliko normalno. Vse priznanje in zahvala jim gre.
Glede na to, da sodim v to rizično skupino in mi bo prej ali slej namenjeno bivanje v tej sredini, in ker vem, da v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih nismo zgradili niti enega doma za starejše in da so obstoječi v večini potrebni obnove, sem toliko bolj zaskrbljen. Zato se mi je vrinila precej čudna, a zelo konkretna zamisel: Koliko novih in kako bi bili opremljeni domovi za starejše, če bi jih zgradili in za gradnjo porabili neizkoriščene milijone evrov za turistične bone? V Mladini je bilo zapisano, da bi ustrezen dom za starejše občane lahko zgradili za pet milijonov evrov.
Razmišljam, da bi zastavil vprašanje predsedniku in ministrom vlade RS, državnemu zboru in vsem koalicijskim partnerjem, posebej še upokojenski stranki Desus, in sicer: Ali ne bi bilo politično modro iz vsote za pomoč turizmu izločiti del sredstev za izgradnjo določenega števila domov za starejše občane ali obnovo dotrajanih? In malo za šalo in malo zares – mogoče bi bila to tudi naložba za uspeh na volitvah?
Reševanje panoge je torej precej zahtevna in večstranska naloga.
No, naša vlada ne razume tega vprašanja na tak način, ampak se ga je lotila parcialno, tako da je za reševanje panoge vsakemu odraslemu državljanu namenila 200 evrov in otroku 50 evrov v obliki turističnih bonov. Uporabi jih lahko le za plačilo nočitve z zajtrkom. Res je, da ne poznam cen storitev, ampak recimo, da štiričlanska družina najame apartma v manjšem turističnem kraju na podeželju. Denimo, da z vavčerjem plačajo za dva ali tri dni prenočišče z zajtrkom. Kaj pa vse ostalo, kar sodi k izletu ali obisku? Verjamem, da vsaj še toliko sredstev potrebuje za kosila in večerje, da o drugih »potrebah« ne govorim. Verjetno dobršen del aktivnega prebivalstva zmore tudi še ta dodatni strošek in se poda na pot. Da pa to zmore večina upokojencev in tistih delavcev, ki imajo minimalno plačo, pa nisem več prepričan oziroma ne verjamem. Pri tem je treba izpostaviti, da tudi za večino ostalih udeležencev večja mesta ne pridejo v poštev, ker bodo s podarjenimi sredstvi verjetno lahko prespali in zajtrkovali le enkrat.
Še eno od vprašanj glede kompleksnosti v turizmu. Mislim, da sem nekje prebral, da je poslovnež, lastnik treh gostišč oziroma restavracij, ugotovil, da po vladnem mnenju kulinarika ni sestavni del turistične ponudbe. Torej, njegova gostišča ne sodijo v turistično ponudbo, ker vlada meni, da dobri idrijski žlikrofi, dobra orehova potica ali dolenjski štruklji ne predstavljajo solidne turistične ponudbe, če gre za tujce, ki jih (še) ni, za naše domače potrošnike pa to velja. Naj končam z ugotovitvijo, da je ta program »pomoči« turizmu nedomišljen in nestrokoven, skratka neodgovorno pripravljen, in da bo 345 milijonov evrov »pomagalo« pridobiti le velike zaslužke čisto določenemu delu turistične ponudbe na podeželju in le posameznim turističnim destinacijam.
Zato takšen način obravnavanja pomoči kaže razumeti tudi kot naložbo J. J., SDS in vladnih koalicijskih strank za pridobitev volilnih glasov. Naj predvidim, da nas Janša pred volitvami ne bo pozabil spomniti, da nam je vlada namenila sredstva iz pomoči za preživetje turizma za »naše« potrebe. Da je moje mnenje upravičeno, dokazuje Janšev čivk, ko je branil ministrico Aleksandro Pivec. Tvitnil je, da si je Desus prizadeval, da je 300.000 upokojencev dobilo nenačrtovani dodatek k pokojnini v skupni vrednosti 66 milijonov evrov, in to mimo vseh kriterijev, ki določajo in omogočajo dodatek k pokojnini. In tako je res, da se ne ve, od kod in na kakšen način so pridobljena ta sredstva. Res pa je tudi, da ta trenutek nihče ne ve (razen posvečenih), kdo in kje je odobril kredit za »turistični bon« in pod kakšnimi pogoji je pridobljen. Noben javni dokument ne navaja potrebe v ta namen, čeprav je to vendar velika vsota. V vsakem primeru bomo oziroma bodo vse to plačevali davkoplačevalci.
Janša je tvitnil je, da si je Desus prizadeval, da je 300.000 upokojencev dobilo nenačrtovani dodatek k pokojnini v skupni vrednosti 66 milijonov evrov. Foto Blaž Samec/Delo
Ob vsem razmišljanju, kaj vse je povzročil covid-19 in kje je najbolj udaril, pa je še druga plat te zgodbe. Postavlja se vrsta vprašanj glede prizadetosti gospodarstva, izobraževanja, zdravstva, kulture, socialnih težav itd. Zame je posebno vprašanje delovanje domov za starejše občane in oskrbe njihovih varovancev v izrednih razmerah. Gre za njihovo čisto temeljno človeško in zdravstveno oskrbo v času epidemije koronavirusa. Iz poročanj odgovornih v domovih in poročil novinarjev je bila oskrba in pomoč oskrbovancem, milo rečeno, v večini primerov neprimerna glede na hitri razvoj epidemije. Ne bom se spuščal v vse anomalije, ki s(m)o jih počeli, vendar po me je pretreslo pričevanje poslanca Levice v Mladini, kaj vse je kot prostovoljec doživel v Domu starejših v Hrastniku.
Opozoril je, kako slabe pogoje imajo zaposleni v domovih za njihovo humano poslanstvo. Skrbeti morajo za stanovalce, ki so vse življenje delali in skrbeli za svoje družine, sedaj pa morajo preživljati starost v skoraj nemogočih razmerah. Znano je, da se je način življenja spremenil in da smo ali bomo starejši pač prepuščeni pomoči in skrbi ljudi, ki delajo zelo potrebno in humano poslanstvo. Skrbniki v domovih res morajo znati čarati, da je življenje oskrbovancev kolikor toliko normalno. Vse priznanje in zahvala jim gre.
Glede na to, da sodim v to rizično skupino in mi bo prej ali slej namenjeno bivanje v tej sredini, in ker vem, da v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih nismo zgradili niti enega doma za starejše in da so obstoječi v večini potrebni obnove, sem toliko bolj zaskrbljen. Zato se mi je vrinila precej čudna, a zelo konkretna zamisel: Koliko novih in kako bi bili opremljeni domovi za starejše, če bi jih zgradili in za gradnjo porabili neizkoriščene milijone evrov za turistične bone? V Mladini je bilo zapisano, da bi ustrezen dom za starejše občane lahko zgradili za pet milijonov evrov.
Razmišljam, da bi zastavil vprašanje predsedniku in ministrom vlade RS, državnemu zboru in vsem koalicijskim partnerjem, posebej še upokojenski stranki Desus, in sicer: Ali ne bi bilo politično modro iz vsote za pomoč turizmu izločiti del sredstev za izgradnjo določenega števila domov za starejše občane ali obnovo dotrajanih? In malo za šalo in malo zares – mogoče bi bila to tudi naložba za uspeh na volitvah?
